Depresija, bolezen današnjega časa (3)

Prejšnjič: Depresija, bolezen današnjega časa (2)

Razlike med duševno boleznijo in duševno motnjo

Knjiga Depresija, bolezen našega časa (žal sem jo nekje izgubil ali posodil in je nimam več), ki jo je napisal nek nemški psihiater in psihoanalitik (spominjam se le še priimka: Lanne),  mi je prvič in za celo življenje dala vpogled v bistvo težav, ki se skrivajo pod nazivi »depresija«, »anksioznost«, »nevroza«, pa tudi »psihoza«. Na ta način me je osvobodila tudi mnogih populističnih zablod o depresiji. Avtor je začel pisati knjigo z dilemami in vprašanji o vsem, kar je povezano s pojavnostjo depresije. Zakaj se ubijajo študentje, mladi ljudje v najlepših letih, ko bi morali uživati življenje? Zakaj trpijo za hudo potrtostjo ljudje v domovih za ostarele, kjer imajo vendar vso kvalitetno oskrbo in osebje na razpolago? Spraševal se je tudi zakaj gospodinje, ki niso zaposlene in vsak dan ostajajo doma, pa vendar trpijo za kronično izčrpanostjo in utrujenostjo ali doživljajo živčne zlome.

Pri Lannneju sem prvič doumel, da depresija ni le  občasna, blaga potrtost ali žalost, temveč je to huda in resna duševna motnja, lahko pa tudi duševna bolezen. Ena od temeljnih razlik med duševno boleznijo in duševno motnjo je, da je duševna bolezen v svojem izvoru dedna, se pravi, da ima genetski izvor. Huda potrtost, depresija, se tako lahko kaže kot eden od simptomov pri hudi duševni bolezni, psihozi, kot je šizofrenija (shizofrenija), ki pa se tudi kaže v različnih pojavnih oblikah, kot npr. paranoja oz. paranoidna šizofrenija, itd. To obliko duševne bolezni so povezovali s telesnim tipom astenikov, visokimi in vitkimi ljudmi, ki naj bi pogosteje zboleli za šizofrenijo. Druga oblika hude duševne bolezni, kot jo imenuje Lanne, je manična depresija ali t.i. endogena depresija, danes jo pogosteje imenujejo bipolarna motnja. To vrsto depresivnosti so bolj povezovali s telesnim tipom ljudi, ki so majhni in debelušni, t.i. »pikniki«, kaže se pa tako, da bolnik niha iz hude potrtosti v stanje evforičnosti. Te vrste depresija se začne sama od sebe, ima dedno osnovo, izvor je torej endogen in ni odvisen od zunanjih okoliščin,  tudi ne od čustvenih travm iz otroštva (kot je značilno za nevrotsko depresijo), temveč gre dejansko za fiziološko pogojene biokemične spremembe v bolnikovih možganih.

Bolnik je tako lahko nekaj mesecev v stanju popolne depresije, ko ni sposoben početi ničesar, ko sedi kot kup nesreče v nekem kotu, tuhta o tem, kako je vse črno, grozno, obtožuje samega sebe in je skoraj avtističen, neodziven na okolje. Ne pogovarja se z nikomer, ker ni sposoben pravega stika z zunanjim svetom, ne veseli se ničesar, niti ne joka, ne počne ničesar, nič ga ne zanima, resnično zgleda kot zombi, čeprav je taka oznaka nepoštena, glede na to, da tak človek neznosno trpi. Morda mu lahko malce pomagajo psihofarmaki,antipsihotiki. To stanje popolne ohromelosti in potrtosti se lahko po nekaj mesecih nenadoma spremeni, spet brez vsakega zunanjega vzroka, prizadeti kar naenkrat spet oživi, kot da nikoli ni bil v hudi depresiji. Potem pa postane popolno nasprotje tistega kupa nesreče in postane neskončno vesel, kar prekipeva od življenjske moči in energije, je evforičen, dobesedno skače od veselja, počne pa tudi stvari, ki so včasih čudne, nerealne, pretirane. Lahko počne čisto nerazumne stvari, npr. proda hišo po čisto nizki ceni, podari avtomobil ali veliko količino denarja neznancu, itd. Počne skratka stvari, ki so skregane z razumom, nore, iracionalne. In to je druga značilnost duševne bolezni: iracionalnost, demenca, zato jo popularno imenujemo norost. Za »nore« ljudi je torej značilno, da izgubijo stik z realnostjo in se popolnoma izgubijo v svojem psihotičnem svetu. In to je duševna bolezen, za katero je značilno, da ima genetski izvor (je prirojena), zunanji dejavniki pa so le sprožilni (npr. izguba partnerja lai službe), ne pa dejanski vzrok. Zaenkrat velja, da je duševna bolezen neozdravljiva, jo je pa mogoče nadzirati z zdravili, antipsihotiki. Občasno se tudi zgodi, da duševna bolezen naenkrat, brez pravega razloga, izgine, kot da je nikoli ni bilo.

Duševna motnja ni “norost”

Duševne motnje, kot je depresija, anksioznost in nevroza, se razlikujejo od psihoze (»norosti«) po tem, da bolnik ne izgubi stika z realnostjo, njegov razum ostane nedotaknjen. Dobro se zaveda, da njegovi simptomi in strahovi nimajo smiselne razumske podlage, vendar mu to ne pomaga, da bi se jih lahko osvobodil (zato ga tudi ni smiselno v to prepričevati). Zdi se, da imajo nevrotični simptomi svoj lastni razum, ki ga razum ne pozna. Lanne je depresijo kot duševno motnjo razdelil predvsem na dve vrsti: prva je t.i. izčrpnostna depresija, danes pogosto omenjena kot izgorelost. Zanjo je značilno, da se posameznik postopno  duševno izčrpa s pretirano delavnostjo in zahtevnostjo do sebe. Zanimivo, da za to vrsto pogosto trpijo gospodinje, ki so doma in imajo pretirane zahteve do sebe in do urejenosti doma in stanovanja. K tej vrsti depresije so nagnjeni ljudje z določenimi osebnostnimi lastnostmi, kot pretirana natančnost in priklenjenost na red.  Pri zdravljenju najbolj pomagajo psihofarmaki, antidepresivi, manj pa psihoterapija. Danes je pri nas te vrste depresije, izgorelosti, precej tudi zaradi večje zahtevnosti delodajalcev do  zaposlenih, ob nizkih plačah, poleg tega so ljudje pod stresom zaradi socialne nesigurnosti in strahu pred izgubo služb. Hkrati je pa tudi res, da so danes antidepresivi veliko bolj kvalitetni in učinkoviti kot pred leti.

Naslednja, zadnja (morda najbolj razširjena in pomembna) vrsta depresije, ki pa korenini v globoko potisnjenih čustvenih konfliktih in emocionalni bolečini (s katerimi se ukvarja Janov) pa se imenuje nevrotska depresija ali nevroza. Pri tej vrsti depresije antidepresivi pomagajo le deloma, najbolj bi pa lahko pomagala dobra psihoterapija. To je pa že nova tema. Čeprav obstaja veliko število različnih oblik psihoterapije, vemo, da je marsikatera le delno učinkovita. Znana je praksa iz ZDA, kjer so ljudje hodili leta na psihoanalizo in zapravili tisoče dolarjev zanjo, pa niso rešili svojih težav. Woody Alen, svetovno znani nevrotik in slavni režiser, pravi, da se v desetletjih terapije ni spremenil niti za ped in da je ostal enako nezrel in nevrotičen kot pred leti, ko je s terapijo začel. Namesto kot da bi spremenil sebe, je raje menjaval terapevte. V naslednjem prispevku bi se poskusil ukvarjati s tem, katere oblike psihoterapije so sploh uspešne in zakaj. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da vzroki nevrotske depresije niso v sedanjosti, temveč v preteklosti, v otroštvu. In če jih pustimo nedotaknjene, tudi ne bomo dokončno rešili nevrotičnega trpljenja.