Pes ali petelin?

Prva stvar, ki jo moram omeniti naslovu članka navkljub je ta: obožujem pse. Predvsem tiste »ta prave«, ki mi sežejo vsaj prek kolena, če ne še višje (in to kadar stojijo z vsemi štirimi tačkami trdno na tleh), ki so te sposobni iz čistega veselja pomendrati, ko prideš mimo. Tudi z manjšimi psi se čisto dobro razumem, čeprav se ne vidim kot lastnica maltežana ali katere od drugih pasem, ki jih lahko nosiš s seboj v ročni torbici. Verjetno imam občutek, da bom ubogi živalci nevede kaj naredila, če jo bom malce bolj dregnila ali pa zgrabila za ovratnico, tako kot pri večjih pasmah, ampak proti njim vseeno nimam nič. V naši družini so bili psi stalni spremljevalci – od nemškega ovčarja, ki je goste sicer spustil v hišo, ven pa ne, do mešanke, ki je čisto vsako jutro čakala pod dedkovim balkonom na svoj jutranji piškot (torej predjed pred zajtrkom). Enega izmed psov, ki so našo hišo in okolico imenovali svoj dom, se niti ne spomnim, ker je bil že star ovčar, ko sem sama šele dobro shodila, po pripovedih pa vem, da je hodil za mano kot mati kokoška in me poskušal pobrati, kadar sem se sesedla na tla, zraven pa obupano cvilil.

Torej, pes je gotovo moja najljubša žival med temi, ki si jih ljudje večinoma omislimo kot ljubljenčke. Kar pa še ne pomeni, da je moj prag tolerance neomejen, vsej ljubezni do teh živali navkljub.

Naše stanovanjsko naselje se je aktivno gradilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, v času, ko se je tudi mesto nasploh razraščalo z gospodarskim razvojem, ki so mu bili priča moji stari starši in kasneje tudi starši. V grobem stojijo hiše precej blizu skupaj, vendar z dovolj zemlje, da nihče nikomur ne »hodi v zelje« po nepotrebnem. Vseeno pa to pomeni, da se kakršenkoli hrup oziroma razgrajanje takoj slišita – in v tem trenutku obstaja del naše ulice, kjer večinoma živijo samo še starejši ljudje, katerih otroci in vnuki so se odselili, in ki so v začetku ta del mesta pomagali graditi.

To pa tudi pomeni, da težje prenašajo glasnejše motnje, kot je na primer pasji lajež. S tem ne mislim lajež, ko se na ulico pripelje poštar, ali ko pes zagleda svojega najhujšega sovražnika – mačko – ali ko se mu zdi, da je ogrožen njegov teritorij. S tem mislim na pse, ki brez posebnega razloga začnejo lajati zgodaj zjutraj, in nepretrgoma nadaljujejo svoje pevske vaje naslednjih nekaj ur (brez pretiravanja). Dovolj nadležno je že, če je to pes manjše pasme, ki kmalu zveni, kot da se bo zadavil. Kadar se k temu okoli šeste ure zjutraj spravi ovčar, ki bi bil verjetno bolj primeren za policijskega psa, se zgodba še zaplete, predvsem kadar taisti ovčar ne preneha z laježem vsaj uro ali dve (ali več) skupaj.

Ne pravim, da kdaj pa kdaj ne pride do trenutka zjutraj, ko se psu zdi, da nekaj ni v redu. Niti v bistvu ne krivim psa za zganjanje hrupa, ker, roko na srce, žival je le žival, tudi če je prepametna za svoje dvonožne spremljevalce. Bolj me moti dejstvo, da lastniki psov dovolijo, da se tako dolgo oglaša brez razloga, predvsem v zgodnjih jutranjih urah. Če nič drugega – in to lahko zatrdim iz izkušenj – bi se meni zdelo razumljivo in logično, da se lastnik spravi na noge in odide pogledat, kaj se dogaja, ter utiša psa, v kolikor je to potrebno. Navsezadnje je le on glavni, in ne pes. V večini primerov bo žival tako ali tako sama utihnila, kadar pa do tega ne pride, je za to odgovoren lastnik. V naselju ni sam in obstaja nevarnost, da bo domači pes k istemu obnašanju pripravil tudi ostale laježu-nagnjene štirinožce, ki si z njim delijo ulico.

In pa – za budnice so po navadi odgovorni petelini.