Čez Pohorje v treh dneh

Življenje je velikokrat posejano z izzivi in podvigi, pa naj si bodo večji ali manjši, težji ali lažji, seveda pa je odvisno od nas, kako si bomo popestrili naš prosti čas. Naša ideja se je porodila, ko smo se s prijateljema eno lepo popoldne ustavili na pivu, da ”kakšno rečemo”. Naj omenim, da smo sicer ekipa treh študentov, vsak svoje smeri, ki za vikende radi zahajajo v hribe in naravo.

Na polovici popitega vrča piva Filip nenadoma usmeri pogled proti nama in reče: ”alo pubeca! Sta za eno akcijo?” Z Boštjanom sva bila sprva zadržana, saj nisva vedela, kaj pričakovati. Filip nadaljuje: ”A gremo peš čez Pohorje?” Boštjan sprva ni komentiral prav veliko, saj je ponavadi bolj skeptičen ob naših ”norih” mladostniških idejah, a na koncu vseeno pristane na pobudo, jaz pa sem seveda vedno za ”akcijo”, saj obožujem takšne ali drugačne dogodivščine.

Seveda se vse to ni zgodilo kar čez noč, ampak smo idejo izoblikovali in vse skupaj načrtovali že kar lep čas, preden smo se zares odpravili na pot čez Pohorje po dolžini. Potrebno je bilo vedeti, kaj vse bomo na poti potrebovali, koliko in kakšno hrano vzeti, kako se obleči in obuti itn. Na slabe razmere in pripetljaje ponavadi ne mislimo izrazito veliko, a vendar smo s seboj imeli, mislim da, dve pelerini in en manjši zložljivi dežnik, ki bi najverjetneje služil enako, kot če ga ne bi imeli, a kljub temu je so naši tovariški ekipi vedno vladali dobra volja, smeh in želja po dosežku, pa naj gredo stvari še tako narobe. No, ja, Boštjan ima sicer v svoji opremi vedno tudi manjši paket prve pomoči, v primeru, da si kdo nepričakovano zvije gleženj, dobi kakšen neugoden žulj ali si preprosto prebode meča na trnju od robid, saj nikoli ne veš, kje točno te bo pot peljala! V glavnem se na naše poti  načeloma sorazmerno dobro pripravljamo, se skupaj usedemo in predebatiramo o tem, kaj potrebujemo, kako bi potekal izlet ali podvig in kje točno uberemo našo pot. Načrtovano smer smo tokrat natisnili in jih lepo speli v skupek tako, da se slučajno ne bi izgubila ključna stran, ki bi nam kazala, kam zaviti, torej v izogib hoji v napačno smer. No, ja, tako težko tudi ne bi smelo biti, saj nekaj orientacije pa le imamo, kajne, fantje?!

Dan D

Rastoče zvonjenje umirjene melodije me prebudi ob 6. uri zjutraj. Hitro se začnem zavedati, da je to budilka telefona in takoj se poln navdušenja kot raketa izstrelim iz postelje, saj je nastopil naš dan D!

Hitro še zadnjič preverim svoj vojaški nahrbtnik, ki je bil tako močno naložen, da se mi je za trenutek zazdelo, da že ”poka po šivih”. Vse je na mestu. Oblečem vojaške hlače, pohodno jakno in obujem pohodne čevlje ter se v spodobnem tempu, poln navdušenja, napotim pred svoj blok, kjer me čaka prijatelj s prevozom. Poberemo še tretjega člana in se odpeljemo proti Bellevue-ju na Mariborskem Pohorju, kjer je bila naša izhodiščna točka poti. Prevoz se odpelje, mi pa smo prepuščeni divjini in naravi našega priljubljenega pogorja, ki se razteza od Maribora do Slovenj Gradca v razdalji približno 50 kilometrov.

S Filipom in Boštjanom smo pohod pričeli nabiti z energijo, a z mešanimi občutki, kar je pomenilo, da smo se ob pogovoru večinoma brezskrbno smejali in si lahkomiselno izmenjevali šale, nakar smo zadevo kar hitro realizirali in postavili na trdna tla z dejstvom, da nas dejansko čaka 50 kilometrov, ki jih moramo prehoditi. In to z nahrbtniki, težkimi okoli 20 kilogramov. Pa smo tam! Po kakšni uri ali dveh smo že čutili pritisk naramnic, naša koža na ramenih pa je postajala vedno bolj rdeča, a to nas seveda ni ustavilo. Pohod nadaljujemo v sproščenem vzdušju in kaj kmalu pozabimo na bolečine, ki so se pojavile precej hitro, saj nismo bili vajeni nositi tolikšnega bremena. Pot se vije pretežno mimo iglastih dreves, razgibanega reliefa in značilnega Pohorskega okolja. Premikamo se v srednjem tempu, vmes si večkrat vzamemo čas za malico in pitje vode, saj se časovno nismo omejevali, kdaj bomo na cilju. Večji premor smo naredili pri najstarejši pohorski planinski postojanki Ruški koči (1250 m), kjer nas začenja greti sonce, ki se postopno dviguje z vzhoda. Posežemo po kruhu in različnih namazih, ki smo jih imeli s seboj, pa tudi jabolko nas lepo osveži in nam da energijo za nadaljevanje.

Šotori, veter in zeliščni liker

Teren je bil dobro prehoden, le na nekaterih delih smo se srečevali z globokim blatom in mokrimi kamni, saj je pred kratkim deževalo, hodili pa smo pozno v novembru, kar je bilo tudi nekoliko nenavadno, zato med potjo posledično nismo srečevali veliko pohodnikov, praktično nikogar! Tudi živali več ni bilo videti, saj se je narava pripravljala na zimo.

Pozorno smo spremljali table, ki so označevale smeri in vsake toliko pogledali na našo mapo z začrtano potjo. Na začetku smo imeli kar precej težav z orientacijo, zato smo več gledali na mapo kot na dejansko pot, a hitro smo uskladili naša mnenja o tem, kam sploh moramo hoditi. Potem je vse steklo gladko in že smo se počutili kot pohodniki z večletnimi izkušnjami.

Prvi dan je potekal brez težav in počutili smo se enkratno. Zaključili smo ga na Klopnem vrhu (1340 m), kjer smo lastnike koče vprašali, če lahko postavimo svoje šotore nekje ob njihovem posestvu, saj so imeli idealno travnato ravnino, brez kamenja, ki bi bil popoln teren za prenočitev na prostem. Z veseljem so nam dovolili, pa še pivo je bilo mogoče naročiti, tako da smo si lepo sprostili naše mišice po celodnevni hoji. Naše šotore smo postavili zraven bal posušene trave, saj smo bili mnenja, da nam bodo le te služile kot vetrobran. Imeli smo namreč vsak svoj enoosebni šotor, ki ga zlahka daš v nahrbtnik, saj je zelo priročnih dimenzij.

Hitro je padla noč, ki pa je tudi dobila svojo moč, kot pravijo. Bili smo lepo ”pospravljeni” vsak v svojem šotoru, pokriti z vsem mogočim, saj je temperatura krepko padla. Ura je bilo okoli 9 zvečer, nakar se bliskovito podre naša teorija o balah trave, ki bi naj služile kot vetrobran. Začelo je pihati tako močno, kot da smo sredi odprtega morja in niti za sekundo ni ponehalo, ampak se je v bistvu samo še krepilo skozi noč. Sprva nam je šlo še ”na smeh”, a kmalu nam je močan veter izbrisal nasmehe z obrazov, saj so stranice šotorov glasno plapolale kot nekakšne zastave ali jadra, tako da smo se začeli spraševati, ali bodo šotori sploh zdržali noč. Poskusimo zaspati, a ob glasnem vetru in premikanju šotorov seveda ni uspelo, tako se odločimo, da popijemo malo zeliščnega likerja, v upanju, da lažje zaspimo. Imeli smo steklenico Zeliščnega likerja, za našo zmago, a smo ga ”morali” odpreti že prvo noč, saj so nas razmere resnično morile.

S prijateljema se zatečemo v kamnito klet odprtega tipa, ki je služila kot neke vrste konjušnica. Namestimo naglavne luči, vzamemo pijačo, plinski gorilnik, lonec in instant juho, saj smo postali že lačni. Kamnito zidan prostor se je izkazal kot idealno zatočišče, kjer smo si skuhali juho, kasneje pa še malo popili in plošča se je v hipu obrnila na našo stran. Vse je bilo naenkrat lažje, pa tudi manj smo se sekirali zaradi brutalnega vetra. Odpravimo se proti šotorom, kjer nam kar uspe zaspati in tako uspešno zaključiti dan, v katerem smo uspeli prehodili približno 27 kilometrov.

2. Dan

Zbudimo se v mirno jutro, brez kančka sledu o vetru, kot da nič ne bi bilo. Verjetno se je umiril nekje proti jutru, tako smo vsaj domnevali, a to sploh več ni bilo važno po tem, ko smo spoznali, da smo vsi ”preživeli” to pestro noč. Počasi se lotimo pospravljanja šotorov in kaj hitro posežemo po hrani iz nahrbtnikov, da pripravimo zajtrk. S Filipom na bližnji klopci in mizi začneva rezati različno zelenjavo in odpirati konzerve s tuno, da pripraviva okusno solato za tri osebe. Solata je bila kmalu pripravljena in že začneva zajtrkovati, ko se zaveva, da Boštjana še kar ni z nama. Ozreva se proti našemu ”kampu”, kjer zagledava, kako se Boštjan še vedno ukvarja s pospravljanjem šotora. Kmalu mu je potem le uspelo spraviti šotor v sicer zelo majhno priloženo torbo in pridruži se nama pri zajtrku, kjer kakšno šalo rečemo tudi na to temo, čeprav je Boštjan bil tisti čas precej grenke volje, hec mora biti!

Ob zajtrkovanju nam druženje oplemenitijo tudi konji, ki so domovali ob koči na Klopnem vrhu, kar je jutro naredilo precej čarobno. Pospravimo za seboj, se poslovimo in zahvalimo lastnikom koče ter nadaljujemo našo pot čez Pohorje, ki zdaj poteka skozi nekoliko drugačno okolje kot na začetku. Podlaga se začne spreminjati v mehkejšo in z mahom posejano področje, pri čemer spoznamo, da se bližamo Pohorskim barjem, med katerimi so najznamenitejša Lovrenška in Črno jezero. Nogam vedno bolj prijazna pot se vije ob manjših vodovjih in zmerno gostem gozdu. Čutimo srednjo utrujenost, nakar kmalu prispemo do koče na Pesku, kjer opravimo nekoliko večji postanek.

Odvežemo vezalke, sprostimo napete noge, preoblečemo mokre majice in naročimo znamenit Pohorski Lonec. Topli obrok nam je vlil novo energijo in življenje. Res je bilo enkratno pojesti nekaj toplega za razliko od hladne hrane iz nahrbtnika. Tako smo še nekaj časa odsedeli, se pogovarjali o naši poti in počasi krenili naprej proti Lovrenškim jezerom, kjer je bilo resnično čudovito. Pot je potekala po lesenih deskah, počutili smo se, kot da nismo na zemlji. Tisti del poti je bil res eden izmed najlepših in naše duše so bile tako pomirjene in prepojene s svežim pohorskim zrakom, da še zdaj pomnim tiste trenutke, kot bi bilo včeraj. Sledili smo markacijam z značilno pripisano številko 1, ki označuje slovensko planinsko pot, ki sicer poteka od Maribora do Ankarana. Hoje smo se že precej navadili, nahrbtnikov pa tudi, čeprav ramen skoraj več nismo čutili, zato smo vsake toliko časa enostavno odložili naše breme in si sproščali mišice na tak ali drugačen način. Pot je bila zelo dolga, zato smo imeli tudi veliko časa za pogovor, tako so tekle najrazličnejše teme od zgodovinsko vojaških, pa vse do kvantno fizikalnih.

Megla, utrujenost in neskončni kilometri

Naš drugi dan se je počasi iztekal in tema se je začela neusmiljeno spuščati, mi pa smo do naslednje točke prenočišča, ki je bila v Lukovem domu na Kopah, imeli še več kilometrov. To je bila ena izmed najtežjih točk našega pohoda, saj smo ob koncu drugega dne konstantne hoje začeli pošteno čutiti naša telesa, kako počasi slabijo. Temu sta najbolj botrovala predvsem težka oprema na hrbtih in pohodni čevlji, ki so veliko bolj trdi kot navaden športni copat. Nadeti smo morali naglavne svetilke, a nam niso veliko koristile, saj je tukaj prvič nastopila tudi gosta megla, ki se je vedno bolj krepila.

S težavo smo iskali markacije, zemljevid pa seveda ni več prišel v poštev. Prebijali smo se po metrih in to počasi, saj smo morali biti izredno pozorni, da ne zaidemo s poti. Poleg naštetih dejavnikov, ki so oteževali hojo, je tukaj nastopil še naš psihološki faktor, ki nam je dodatno zbijal voljo do hoje. Drug drugega smo bodrili in si izmenjavati umetno pozitivo, da bi nam šlo lažje, a prav zares pozitiven več ni bil nihče. Res je bilo težko hoditi še zadnje kilometre do naše točke, kjer prespimo. Hodili smo seveda skoraj celi čas v hrib in resnično čutili vsak korak, ki smo ga naredili. Jaz osebno sem čutil pekoče bolečine nog v trdih čevljih in mišicah vse do bokov, pa tudi kolena so se že začela upirati proti moji trdni volji, ki ponavadi ne pozna besed konec, dovolj ali ne morem več.

Tudi Filipa in Boštjana so začele pestiti podobne težave, le da je Filipova bolečina dajala poudarek na ramenih, saj je imel daleč najtežji nahrbtnik. Njegov stavek na začetku je bil: ”jaz bom dobro jedel!”, kar je na koncu verjetno obžaloval, da je s seboj vzel pol hladilnika in s tem znatno povečal težo na ramenih. Ali pa tudi ne, saj je konec koncev vseeno dobro jedel!

Po kakšnih dveh urah prebijanja skozi megleno noč nam končno uspe zagledati osvetljavo in tako počasi spoznamo, da nam je uspelo doseči naš dom na Kopah. Čista zmaga! Obliti z olajšanjem si močno sežemo v roke ter zadovoljno vkorakamo do recepcije, kjer najamemo sobo. Dobimo krasno leseno sobo, kjer se raztovorimo in izberemo svoje postelje. Večer smo hoteli zaključiti s toplim obrokom, pripravljenim z našim gorilnikom, a se nam je kartuša s plinom nesrečno prebodla, tako da je plin uhajal po celi sobi. Nič čudnega, da se to zgodi ravno nam, si mislimo, in kartušo zavržemo v koš na hodniku, kar je bila precej slaba ideja, saj je plin uhajal še kar lep čas. Od utrujenosti nam je bilo že skoraj vseeno za manjši plinski izpust po skoraj celotnem nadstropju, saj smo bili skoraj sami in mislim, da ”omamni” vonj butana ni prav nikogar zmotil. Popijemo še preostanek likerja ob umirjeni glasbi iz prenosnega zvočnika in počasi ležemo v postelje.

3. dan

Zbudimo se v sveže jutro, pozajtrkujemo še zadnja živila, ki so nam ostala, in počasi krenemo na zadnji del naše poti. Preostalo nam je še dobrih 15 kilometrov do cilja, kar pomeni, da smo dan prej prepotovali 23 kilometrov. Misel na najkrajši del poti nam krepko dvigne moralo in brez problema se podamo na pot, čeprav s skoraj enakimi bolečinami kot prejšnji dan. Bili smo zadovoljni, da smo skoraj že na koncu, tako so tudi naše teme pogovora med hojo prerasle iz temnih v bolj svetle pa tudi dober tempo smo držali. Zadnji del ni bil tehnično težaven, saj smo se večji dal samo še spuščali proti Slovenj Gradcu, vmes je bil le še en vzpon, ki je bil dober predvsem za sproščanje naše jeze in utrujenosti. To je v praksi zgledalo tako, da je vsak po svoje ”jamral’,’ kako mu je težko in se spraševal, kdaj bo že konec poti. Tudi ta del mora biti, je moje mnenje, saj je vsak podvig sestavljen iz vzponov in padcev!

V zadnjem delu smo hodili približno 5 do 6 ur, preden smo zagledali civilizacijo in našo končno destinacijo Slovenj Gradec, kjer nas je čakal avtobus za Maribor. Ta del je bil poseben. Čutili smo veliko zadovoljstvo, srečo in veselje, saj nam je dejansko uspelo prepešačiti celotno Pohorje po dolžini. Tukaj je točka, ko smo na vse bolečine in neugodne trenutke pozabili. Res je bilo lepo po treh dneh priti v dolino, v civilizacijo z zmago in si v glavi še enkrat na hitro prevrteti našo izkušnjo.

Mislim, da bi vsak moral v življenju storiti nekaj zahtevnega, se preizkusiti na takšen ali drugačen način ali preprosto oditi v naravo za nekaj časa, saj se ljudje vse premalo zavedamo, kaj nam ponuja in kakšne vrednote ima. Ko si dlje časa v stiku z naravo, ti daje misliti. Vsaj moja izkušnja je taka.

Enkratno doživetje bom za vedno hranil v spominu, še posebej zato, ker sem ga doživel s prijateljema, s katerima smo doživeli že marsikaj. Skupaj smo ekipa z bratskimi odnosi in temu dajem največjo vrednost. Takšna doživetja samo še bolj krepijo prijateljske vezi, predvsem pa dopolnjujejo našo osebnostno rast in komaj čakam, da se domislimo spet česa novega, bolj ali manj norega!