Kako razveseliti otroke brez zapravljanja

»Si nama kaj kupila?« je pogosto vprašanje otrok, ko ju poberem v vrtcu. »Gremo kupit kakšne igrače?«

Otroci si vedno želijo kaj novega, kar bi stimuliralo njihove živahne možgančke. Ob vsaki novi risanki si zaželijo igračko glavnega junaka; za vsako igro bi potrebovali kakšen nov pripomoček. Neprestano kupovanje igrač seveda ni le neekonomično, ampak tudi nič kaj vzgojno. Igrače kaj kmalu obležijo pozabljene, otroške želje pa so tačas že kje drugje.

Saj ne, da pri nas ne kupujemo igrač. Imamo jih veliko in seveda vsake toliko kupimo tudi kakšno novo. Ampak našli smo nekaj načinov, kako zapolnimo želje po nečem novem, pa naj bo z doma narejeno igračo ali kvalitetno izpolnjenim časom.

Mamini pliškoti

Začelo se je z majcenim rjavim medvedkom iz stare majice, ki je zdaj že rahlo oguljen, večkrat opran, a še vedno sinov ljubljenček. Nato je povpraševanje naraslo – krokodilja mladička iz Zvončice in piratske vile, kameleončka Pascala iz Zlatolaske, Whisperja in Čudežne ure YoKai, Fadla iz Mia in jaz … Vse v parih, seveda. Čeprav si nisem hotela delati nikakršnih utvar in sem celo pričakovala, da bomo nekatere manj posrečene primerke sčasoma vrgli stran, se je izkazalo, da imajo moji pliškoti pri otrocih prav posebno mesto.

Ampak tudi material stane, si verjetno mislite. Razen kompleta raznobarvnih filcev, ki sem ga kupila za dva evra, so vsi materiali reciklirani. Stare otroške odejice in brisačke, ponošena in premajhna oblačila, polnilo iz strganega vzglavnika ali preprosto vata – vse to se zbira v posebni škatli, po kateri pobrskam, ko se lotim izdelave novega ljubljenčka. Iz filca izdelam detajle – oči, noske… In kmalu sem nagrajena z otroškim veseljem.

Gledališka predstava

Še misliti si ne morete, kaj vse se dogaja otroškim igračam, če jim le posodite glas! Včasih se skrijem za sedežno, da igrače (ne le plišaste!) gledajo ven, včasih pa se kar vsi skupaj namestimo v postelji in sodelujemo v predstavi. Ta igra je bila že skoraj preveč uspešna – kar odločno sem morala nastopiti, da sem uvedla pravilo: ne delam gledaliških predstav zjutraj že isti hip, ko se zbudim!

Posebna uspešnica je bilo senčno gledališče. Vse popoldne smo risali, izrezovali in lepili na palčke like iz Zverjasca (Julia Donaldson). Da je bilo vse skupaj še bolj prepričljivo, smo izrezali še velik krog z drevesi in skalami, ki se je vrtel, medtem ko je miška hodila po gozdu. Za osvetlitev smo uporabili kar mojo tekaško naglavno svetilko  – je pa vredno preizkusiti več svetilk in najti tisto, ki daje najbolj ostre sence. Če otroci zgodbico dobro poznajo, lahko posodijo glasove nekaj likom – tako je veselje še večje!

Malica v naravi

Brez velikega kompliciranja lahko obrok namesto za domačo mizo pojemo na štoru v bližnjem gozdu. Vzamemo sendviče (kaki, jabolka, palačinke… vse smo že jedli), termovko s čajem (ali karkoli nam pač odgovarja), to naložimo v nahrbtnik in smo pripravljeni. Ne obremenjujemo se s ciljem, ustavimo se kjerkoli se otrokom zdi primeren prostorček. Lansko poletje sta enega bližnjih hribov sčasoma imenovala kar Hrib za zajtrk! Namig: nikar ne pozabite robčkov, kasneje pa se preglejte, če niste staknili kakšnega klopa.

Domača pobarvanka

Otroci obožujejo pobarvanke, in nikoli jih ni dovolj. Ko se naveličamo iskanja kakšne strani v pobarvanki, ki še ni pobarvana, vzamem papir in črn flomaster, in v nekaj trenutnih je pobarvanka tu. Včasih narišem pobarvanko po želji, še rajši pa imata, da ju presenetim. Velikanske pobarvanke na šeleshamerju pobarvata s vodenimi barvicami in si jih prilepita na steno.

Igra zunaj

Zdaj, ko nas vedno bolj razveseljujejo sončni dnevi, si je najti zabavo vse lažje. Krede in milni mehurčki stanejo le za kakšno kavico, zaposlijo pa nas lahko za cele ure. Navadni kamni in palice se lahko spremenijo v hiško za mucka ali vigvam. Presenetilo vas bo, koliko različnih rastlin se lahko v kratkem času naučijo prepoznati otroci, če si le vzamemo čas. Uživajmo z njimi, vse prehitro bodo odrasli!