Ligurijska obala in pravljične Cinque Terre (2)

Nadaljevanje potopisa po Ligurijski obali …

Po obilnem, tipično sladkem italijanskem zajtrku v sobi, sva polni vznemirjenja že hiteli proti železniški postaji Levanto. Na srečo 2-dnevne vozovnice »Cinque Terre Card« ni bilo potrebno potrditi za vsako vožnjo posebej (to se naredi le prvič). Od neprijetnega pripetljaja na vlaku iz Genove proti Levantu, sva bili še toliko bolj previdni in vsakič raje dvakrat preverili, če so vozovnice res potrjene. V Genovi sva jih »pozabili«, oziroma nama ni niti padlo na pamet, da je treba karte ob nakupu vsakič validirati na posebnem avtomatu. Napaka naju je stala nekaj evrov, a kot sem kasneje prebrala, bi lahko po nepotrebnem izgubili 50 evrov ali več, saj so kazni kar visoke.

Komaj je vlak speljal, že sva bili v Levantu najbližji vasici Monterosso al Mare. Takoj naju je zamikala čudovita peščena plaža v neposredni bližini železniške postaje, ki je bila za nameček še prazna. Idealen kraj za jutranjo meditacijo ali spokojen sprehod ob obali. Sonce naju je že pozdravljalo in obetal se je lep sončen dan. Vasica Monterosso al Mare se nahaja malo naprej od te plaže, kar naju je sprva zmedlo. Prijazni domačini so naju le usmerili na pravo pot. Po ogledu vasice sva kaj hitro zagledali tablo za Vernazzo – najin pohodniški cilj. Potem pa je sledil šok. Prva pot, ki sva jo odkrili, je že na samem začetku zgledala zelo strma. Tako sva kasneje našli drugo, obalno pot, ki vodi do naslednje vasice, Vernazze.

Čudovita plaža v Monterossu.

Monterosso al Mare

Prijazen muc, ki se je ležerno nastavljal sončnim žarkom pri plaži v Monterossu.

Vrhunec potovanja – pohodniška tura od Monterossa do Vernazze

Ker sva si zaželeli malo avanturističnega duha in nama vožnja samo z vlaki ni preveč dišala, sva se podali na zanimivo turo, ki povezuje prej omenjeni vasici. Rečeno nama je bilo, da se da pot prehoditi v uri in pol, a verjetno so mislili v primeru, če tečeš do tja. Nama se je uspelo prebiti v približno treh urah normalne hoje. Verjetno je malo več zneslo tudi zaradi krajših postankov in »norega« fotografiranja, ter seveda opazovanja te neverjetno lepe obale.

Pot se je sprva zdela mila, ko pa so se začele kamnite stopnice, nisem bila več takega mnenja. Nekaj časa sva se strmo vzpenjali, razgled na kristalno čisto morje pa je z vsakim korakom postajal vse lepši (midve pa vse bolj utrujeni in zadihani). Pot se je na trenutke tudi zelo zožila. Ob morebitnem srečanju z drugimi pohodniki bi prišlo do manjšega problema, a na srečo ni bilo gneče. Ponekod tudi ni bilo zaščitne ograje, kar nama je pognalo kri po žilah. Drugače pa je pot lepo speljana skozi celotno območje, postavljeni pa so tudi smerokazi.

Kozja stezica na poti do Vernazze.

V višjih legah se bohotijo ogromni vinogradi in nasadi pomaranč in limon. Ne manjkajo pa tudi olive, ki jih v mrežah prevažajo v dolino s posebno »železnico« . Ko sva šli mimo nasada pomaranč, naju je prijazen gospod pozdravil in nama odtrgal 4 pomaranče za na pot. Poskusila sem jih šele doma in moram reči, da so res sočne in sladke. To območje je primerno za različne nasade, saj je podnebje ugodno skozi celo leto.

Pogled na Monterosso in vinograde, ki ležijo že visoko nad morjem.

Pot je speljana tudi mimo majhnih potočkov in slapov, kar dodatno polepša že tako ali tako idilično pokrajino. V daljavi se je že videla vasica Vernazza in zdelo se je, da je zelo blizu. Pa sva vseeno rabili še kar nekaj časa, da sva prispeli do nje. Postajalo nama je že pošteno vroče, sonce je pripekalo in tako sva na koncu odvrgli vse dolge rokave in se izpostavljali februarskim sončnim žarkom. Kar nisem mogla dojeti, da je bilo tako prijetno toplo. Poleti bi se najverjetneje scvrla na soncu, sploh če bi šla ponovno na tako turo.

Kaktusi na poti od Monterossa do Vernazze.

V teh vasicah je tudi veliko mačk, kar je pravi raj zame. In večinoma so prijazne in precej ležerne. V Vernazzo sva prispeli utrujeni in z željo po hrani in vodi. Po krajšem okrepčilu sva se že znašli v labirintu ozkih uličic. Želeli sva se povzpeti do grada, vendar je v tem času zaprt, kar so nama hoteli dopovedati domačini, a jih pač nisva poslušali. Seveda so naju na vrhu pričakala zaprta vrata in tako sva se rahlo razočarani počasi premikali navzdol. Spet mimo taistih domačinov, ki so se nama samo še smejali.

Ozke uličice v Vernazzi.

5 Terre – Vernazza.

Vernazza – majhno pristanišče.

Visoke barvite hiške v Vernazzi.

Popoldanski »giro« po vasicah

Z vlakom sva popoldne nadaljevali pot do Corniglie, 3. vasice, ki leži precej visoko. Do nje vodi nešteto stopnic, ki jim ni in ni bilo videti konca. Z vrha se lepo vidi sosednjo Manarolo, ki sem jo že omenila v 1. delu potopisa. Corniglia se bistveno ne razlikuje od ostalih vasic, razen tega, da leži kar visoko nad morjem in tako nima neposrednega stika z njim.

Cinque Terre – Corniglia.

Ker nama je ostalo še nekaj časa, sva jo ponovno ucvrli do Manarole in Riomaggiora. Tokrat samo še z vlakom! Občutek sem imela, da mi bojo odpadle noge. Kako bi se mi prilegla ena dobra masaža stopal … Poslikali sva še vse, kar je bilo za poslikati in se popolnoma izmučeni odpravili nazaj proti Levantu. Na trenutke sem se počutila kot Japonci s fotoaparati, saj sem želela ujeti prav vsak trenutek na sliki. Ravno Japonci in Francozi so bili najštevilčnejši turisti v tem času. Tega dne sva videli in doživeli toliko stvari, da se mi je konec dneva dozdevalo, kot da sva bili na tisti čudoviti plaži v Monterossu en mesec nazaj, in ne istega dne dopoldne. Zanimivo, kako čas drugače teče v objemu narave, stran od hitrega tempa življenja.

Od vasic mi bojo v najlepšem spominu ostale Riomaggiore, Vernazza in Manarola. Zagotovo pa tudi nora pohodniška (avan)tura, ki je bila vsekakor vrhunec potovanja.

Cinque Terre – tako slikovite in podobne med seboj, a vseeno vsaka s svojo unikatnostjo in lastnim duhom, z nečim, kar te vabi k ponovnemu obisku. Prišel je čas slovesa od pravljičnih vasic in prostranega morja, a vem, da se nekega dne ponovno vrnem in podoživim lepoto petih dežel.

Arrivederci!