Čustva so

Zanemari svoja čustva, pa naj bodo še tako plitka in neracionalna in neumna, morda celo patetična, pa zanemariš sebe. Čustva so del tebe, včasih bolijo za znoret, goriš v ognju, včasih te ponašajo v nebo. So torej boleča in prijetna čustva, nikoli slaba in dobra. Vse nekako preživimo, če si priznamo, da čutimo, kar čutimo, ker če je tako, ni v tem nič izmišljenega, vse je le pristno. Čustva ne bi smela zavladati nad nami, a včasih se jih nabere toliko, da ne zdržijo več skrita v nas. Zato je treba jokati, se je treba smejati, je treba z vsem tem na dan. Čustva iščejo svoj izraz, iščejo svojo pot do zvezd. Včasih jih pustim, da malo dihajo z mano, dokler se ne umirijo. Včasih nam dnevi pač niso naklonjeni. Vendar pa kakor se moramo oklepati ljudi, ki nas spoštujejo, verjamejo v nas, nas spodbujajo, je tako tudi s čustvi. Sloneti moramo na prijetnih čustvih, na njih graditi, vendar pa ne sovražiti slabih čustev. Vsa so tu z nekim namenom. Slej ko prej se bo izkazalo s kakšnim. Naj bodo takšna ali drugačna, ne pozabimo na svoja načela. Ta so naše varovalke pred drugimi in pred samim seboj.

Tudi početje stvari, ki jih ponavadi z ljubeznijo in naklonjenostjo razvijamo, postane s slabimi čustvi eno samo oblačno popoldne. Ampak se ne smemo predati. Pridejo boljši dnevi in z njimi prijetnejša čustva ali prijetnejša čustva pripeljejo lepše dni, četudi je zunaj v resnici megla. Ljubezen nas vedno reši, tudi če ne prosimo za to.

Tudi ljudje prinašajo s seboj določena čustva in nam pomagajo, da se naša čustva osvetlijo, včasih zardijo, morda tudi potemnijo. Naučiti se moramo sprejemati vse, kar imamo v nekem trenutku. Ker to je vse, kar imamo.

Iluzorno je misliti, da bo nekaj ostalo isto ves čas. Celo kovina zarjavi, pozeleni ali utrpi druge udarce življenja, pa se ne bi spremenilo naše življenje, ki se le pretaka iz dneva v dan. Nikoli na istem mestu, vedno tekoče. Zato je vse, kar v tem življenju pravzaprav imamo, sedaj, ta trenutek. Pa naj nam prinese karkoli. Vse ostalo ni tako zelo pomembno.

Tudi določeni čustveni obrazci se ponavljajo. Pogrešamo jih, četudi morda niso najboljši za nas in bi si zaslužili kaj boljšega. Mislimo si, da so naš varen pristan. Tudi zato čustva ne bi smela biti najpomembnejša, ampak šele nekje pod Ljubeznijo. Ona je namreč večna, ve kaj si zaslužimo …

V preteklosti sem prebolevala takšna in drugačna čustvena stanja. Zanimivo je, kako nas znajo včasih preslepiti, da so ultimativna, alfa in omega. Mislim, da je tudi idealno čustveno stanje nekaj, kar bomo našli, ko bomo (upam) prišli po smrti še kam. Da si ga bomo lahko izborili tekom let našega življenja in učenja na tem svetu.

Pa naj sedaj še kdo pripomni, da čustva niso pomembna. So najpristnejši del nas samih, tistega, kar smo v svoji človeškosti. Rastejo skupaj z nami v tej človeškosti, ko sledijo svojim učiteljem in naukom, ki jih ti podajajo.