Bi radi z avtom v Grčijo?
Pričujoči članek opisuje iz prve roke vožnjo po grških cestah in njen neslavni konec. Spoznajte rutino grške policije ob prometnih nesrečah in kaj lahko storite. Na kratko najprej opis poti: Benetke–Igoumenitsa–Meteora–Solun–Ohrid–Patras–Ancona–Slovenija.
Prva napoved slabega konca: na ladji iz Benetk sem se pogovarjal z nekim Švicarjem, ki je šel v Grčijo z Land Rover Defenderjem. Sem ga vprašal, zakaj hudiča gre v Grčijo s tako neekonomičnim in nerodnim avtom. Odvrnil je, da z navadnim avtom ni pametno iti v Grčijo. Takrat sem se mu še smejal …
Grški vozniki
Morda se zdi pristransko, a tako sem stvari videl: smernik, luč, brisalci se ne uporabljajo, saj imajo ponavadi vse polomljeno, pa tudi če ni, se vseeno ne uporablja. Grški smernik je, da pozorno spremljaš, v katero smer voznik gleda, kajti to je smer, v katero bo vsak trenutek zavil. Ne zanašajte se na zavorne luči, ker so tudi te pogosto razbite. Enkrat sem se komaj izognil naletu, saj pickup pred mano sploh ni imel luči, enostavno je bila luknja v blatniku.
Pogosto boste srečali v Grčiji pickup avtomobile. Spredaj v kabini sedijo moški, zadaj na kesonu pa koze, pridelki in ženske …
Upoštevanje prednosti in drugih prometnih predpisov je stvar glasnosti hupe in velikosti avta.
Grške ceste
Med vožnjo smo opažali, kako je cesta mestoma zaraščena, zapuščena. Na nekem gorskem prelazu na poti proti Meteori nas je zmotilo, da ni odbojne ograje. Zaradi tega smo se držali sredine ceste, stran od robu. To je seveda povečalo nevarnost trčenja z nasproti vozečimi vozili in prav to se je tudi zgodilo. Ko se je zaradi nesreče kolona ustavila, smo pogledali nazaj, od koder smo prišli, in videli, kako na tistem ovinku, kjer ni bilo ograje, asfalt že zeva čez previs. Ograje ni bilo, ker je padla v prepad. Cestišče je bilo že nagnjeno, torej je morda manjkal le še tovornjak ali avtobus preblizu robu in vse bi zgrmelo v stometrski prepad.
Na splošno smo dobili vtis, da je vse zanemarjeno, nevzdrževano, polomljeno, in kar stoji, ne stoji zato, ker bi nekdo vzdrževal, ampak zato, ker se še ni podrlo. Na poti proti Gevgeliji smo na avtocesti ustavili na cestninski postaji. Kakor da se nikomur že dolgo ni ljubilo posedati na tisti vročini. Bilo je kot v seriji Twilight Zone: razbita okna, zaraščene kabine pobiralcev cestnine, v vetru škripajoča vrata, nikjer žive duše. Tudi ni bilo nobenega znaka, da cestnine ni. In vsak se je ustavil, da bi plačal, debelo pogledal in odšel naprej s Twighlitzonovsko melodijo v glavi: tu di du du, tu di du du …

Morda kje drugje takle avto ne bi nikoli naredil tehničnega pregleda, ampak to je Grčija.
Nesreča
Vozil sem kakih 50–100 metrov za Andrejem (ime je zaradi varovanja zasebnosti izmišljeno), med 50 in 60 km/h. Naenkrat sem zagledal, kako njegov avto leti vzvratno proti meni in se obrača v zraku. Potem je trdo pristal in se dvakrat odbil od tal. Ves udarec je prišel v šoferski del. Sprednje kolo zarito v šoferska vrata. Rekel sem si: »Ne Andrej, samo ne Andrej!« Zagledal sem Andreja, obraz na volanu, dvignil se je, pri zavesti, nemočno se je trudil odpreti zmečkana vrata. Ni mogel. Zapeljal sem nekoliko nazaj, da zablokiram promet in preprečim nalet, potem stekel na drugo stran njegovega avta in ga zvlekel ven. Vidno zlomljena roka, iz brade mu je kapljala kri, a je bila le odrgnina. Volan potisnjen skozi vetrobransko steklo. Hotel je vodo. Spil jo je in rekel nekaj kot: »Pa je šel en dober avto.« In še: »Dobro je opravil svoje delo.« In še: »Konec koncev je avto potrošna roba, človek ni.« Avto mu je dal lepe trenutke, a na koncu je opravil to, za kar je bil narejen: da reši življenje, ko je treba. Podvozje se je spremenilo v harmoniko in absorbiralo udarec. Sama kabina ni bila hudo poškodovana, razen tega, da se je sprednje kolo obrnilo nazaj in se zarilo v vrata. Andrej je imel stolčeno brado, saj je z njo treščil v volan. Kako silovit je bil udarec, je bilo vidno iz tega, kako daleč naprej je ležalo razbito vetrobransko steklo, ki ga je sila izpulila iz okvirja.
Prva pomoč
Andreju sicer kaj dosti več kot imobilizacijo roke s trikotno ruto nisem mogel narediti, posedel sem ga na odbojno ograjo in mu dal vode. Grk je tačas brez prestanka jeznoritil o svojem avtu. Vprašal sem ga, če mu je kaj, kar po slovensko. Odkimal je. Rekel sem mu: »Potem pa utihni.« Zgleda, da je prepoznal ton v mojem glasu, saj je takoj obmolknil. Čeprav so bila naša vozila razmetana vsevprek, so se drugi vozniki nekako uspeli prebijati mimo. Nek Francoz mi je iz avta vrgel povoj. Kot da bo kaj pomagalo.
Kaj se je pravzaprav zgodilo
Grški Audi je sekal nepregleden ovinek. Andrej se mu ni mogel izogniti. Povedal mi je, da je bila njegova zadnja misel ne bo se umaknil in potem ga je zadelo v levo luč, odbijač, podvozje, ga zataknilo za kolo. Takrat se je Andrejev avto dvignil v zrak in se obrnil za 90°. Ko je treščil na tla, je zaradi nove smeri potisnilo oba avta iz ovinka v odbojno ograjo.
Grški varuhi zakona
Ko so prišli policisti, je postopek stekel takole: možakar v civilni rožasti obleki nama je žvižgal kot psoma, ni se ne legitimiral ne razložil, kaj je njegovo delo tam, vzel je najina potna lista in dal takoj odpeljati oba razbita avta. Nato je na podlagi sledi na tleh ugotavljal, kaj se je zgodilo. Nihče ni fotografiral prizorišča nesreče. Na tleh so ostale le sledi gum in samooklicani izvedenec za prometne nesreče je določil, da so to sledi zaviranja Andrejevega avta. Sledi pa so bile dvakrat širše od Andrejevih gum in povrhu vsega to niso bile sledi zaviranja, ampak je šlo za mokre sledi vlečnega tovornjaka, ki je zapeljal v lužo razlite hladilne tekočine. Vsak je to videl, vendar je edini policist v uniformi raje molčal in prepustil pravico v roke možakarju, ki naju je že vnaprej obsodil za povzročitev nesreče.
Potem so opazili deformacijo na Andrejevi roki in ga v policijskem avtu odpeljali v bolnico. Jaz pa za njimi, plin do konca, komaj sem ga lovil. Kot da mi hoče pobegniti.
Grška bolnišnica, prvič
V bolnišnici je zdravnik znal samo polomljeno nemško. Niso imeli rentgena. Je nekako razložil, da morava naprej, v drugo bolnišnico. Rožasti možakar se ni pustil. Z voznikom audija sta se nekaj pogovarjala. Iz potnega lista sta ugotovila, da ima Andrej rojstni dan in rožasti je določil, da je Andrej zagotovo pijan. Dal mu je alkotest, pokazalo je 0,0. To ga je razjezilo. Vozniku audija seveda ni bilo treba pihati. Nato je rožasti nekaj nakracal na papir in zdravnik nama je tisto grško cirilico prevedel v polomljeno nemščino. Midva sva znala samo angleško, a sva vseeno dojela, da je to priznanje, da je Andrej povzročil nesrečo. Češ, naj podpiše, da se strinja z zapisnikom, če ne, bo moral za ves čas preiskave v pripor, pa itak bo spoznan za krivega. Zmenila sva se, da podpiševa, saj tega zapisnika itak nihče ne bo upošteval. Dovolili so nama iz bolnišnice in sva se odpeljala v naslednjo, ki je imela rentgen. 100 km naprej.
Grška bolnišnica, drugič
Zvlekel sem ga iz avta na invalidski voziček in kar v prvo čakalnico. Tam je jokal otrok z raztrganim ušesom. Čez minuto so pripeljali še enega, prav tako s krvavim ušesom. Kakšen slučaj, da dva otroka ločeno istočasno ugrizne pes v uho?! Ko si v šoku, vidiš marsikaj. Sva že halucinirala?
Pride zdravnik, zagleda Andreja in njegovo roko: »Ah, you must have had an accident, yes?«
»Yes.« No, vsaj pogovarjali smo se lahko.
»What is your name?«
Segel sem po potnih listih, a me je zavrnil, češ, ne rabim jaz tega, samo da vem na rentgen napisati ime, čigav je.
»In drugi voznik je bil Grk?«
»Ja,« sva odvrnila.
»In so vaju določili, da sta kriva, kajne?«
»Ja.« (gledava v tla).
Zagodel je po grško, kar je STOPROCENTNO moralo pomeniti »Itak.«
Nato pa pove: »Tukaj imamo vsaj 40 takih primerov na noč, vedno je tujec kriv. To je totalna sramota za Grčijo.«
Odpeljali smo ga v rentgen, slikali.
»Yes, roko imaš zlomljeno, dve kosti. Treba bo naravnati, ampak boš moral dati operirati in vstaviti ploščico.«
O, pi*da!!! Kakšno ploščico, mater, kakšno operacijo!?
Andreju je dal neko zares konjsko injekcijo.
»Ne boš čutil ničesar.« Nato mi reče: »Ti pa ga zdaj drži za roko.«
KDO???!!?! A JAZ????!!? Nenenee, jaz to ne znam, nisem kostoravnalec!
Na hitro me je naučil, kako naj držim njegovo roko in sem vlekel na svojo stran. Doktor je z druge strani vlekel in ravnal kosti v pravi položaj.
»A te boli, Andrej?« Skozi prste sem čutil, kako škrtata zlomljeni kosti. Oooo, sranje, njegova roka se tako nenaravno gumijasto zvija, sem pomislil …
»Tih bot pa vleč …« je zamrmral.
Kost je skočila nazaj skupaj, povili smo ga in že sva bila spet na ulici.
Od trenutka, ko sva vstopila v bolnišnico, do trenutka, ko sva izstopila, je minilo natanko 30 minut.
Jeza
Sledila je vožnja proti Patrasu. Vozil sem tako, kot se spodobi: za vsako prehitevanje sem vklopil smernike in rumeno utripanje je voznike povsem zmedlo, neka cisterna je tako sunkovito zavila na rob ceste, da se je skoraj prevrnila. Jaz pa sem se drl: »Tko se dela, p***atimaterna, glejte kako se voz, temu se reče ŽMIGOVC!« (pospremljeno s serijo kletvic, od katerih bi še tako prekaljen Balkanec zardeval).
V Patrasu smo naslednji dan zamenjali vozovnice za ladjo, prva ladja je šla v Ancono, naslednja v Benetke šele čez tri dni … Zmanjkovalo je že denarja, imeli smo samo še za gorivo. Napolnili smo avto za zadnjo etapo do doma, rešene stvari iz Andrejeve razbitine pa sem uporabil tako, da sem naredil ležišče zanj. Trije v avtu, do stropa naloženi.
Na ladji domov
Ladja iz Grčije je zgledala kot plavajoča bolnišnica iz prve svetovne vojne. Nismo bili edini, ki smo spremljali polomljenega prijatelja iz Grčije. Res pa, da je bil naš najbolj polomljen.
Ancona, ura 22.00, a še kar 40°C. Podali smo se na cesto. Vročina taka, da se mi je preobremenjeni avto pregreval in za sabo puščal oblak dima. Pri sto kilometrih na uro sem iztegnil roko iz avta in se mi je še bolj oznojila. Parkiral sem in počakal do polnoči, ko je temperatura vendarle padla pod 30.
Zdržal sem vse do malo pred Trstom, ko sem začel dremati za volanom in vijugati po vseh pasovih. Komaj sem še uspel parkirati na neki bencinski, zabrisal sem superge in nogavice v smeti ter zaspal. Zjutraj je zadnja etapa do doma šla brez posebnosti.
Epilog
Ko je Andrej hotel unovčiti nezgodno zavarovanje, mu najprej baje niso verjeli niti tega, da je bil v Grčiji. Od nesreče ni imel ne zapisnika ne drugih dokumentov.
Nato je prišel od grške zavarovalnice zahtevek za tistega audija. Šele takrat sem prvič kot priča nesreče dal izjavo. Pričal sem, kako ni bilo nikakršnega prevoda ne evropskega poročila o nezgodi ne policijskega zapisnika, pričal sem, kako so ga pod grožnjo zapora prisilili podpisati grški rokopis, ki se ga ni nihče potrudil interpretirati v nam razumljiv jezik, kako so nama hoteli pobrati potne liste … Vse sem napisal; kako je Grk lagal, da se je umikal vse do odbojne ograje, čeprav se je po sledeh na cesti lepo videlo, kako se je njegov avto od sredine cestišča odbil in pravokotno zdrsnil vanjo … Andreju sem svetoval, naj se oboroži z odvetnikom in zavarovalnici da vedeti, da ni nikakršne osnove, da bi na podlagi nakracanega zapisnika lahko kdorkoli karkoli uveljavljal.
Enako pa tudi Andrej ni mogel iztožiti nikakršne odškodnine od grške strani. Konec slab, vse slabo. Ampak lahko bi bilo veliko slabše.
Kaj pa danes?
Pozneje sem še enkrat šel v Grčijo, z letalom. Spomnil sem se Švicarja z Land Roverjem in najel terenski avto s konkretnimi odbijači. Nalašč čim manjši, saj so lokalne ceste zelo ozke in je bolje biti majhna tarča. Suzuki Samuraija sem dobro mikastil po razritih cestah Lefkasa. Odskakoval je po luknjah, več v zraku kot na tleh. V nekem zavitem križišču pa sem se spomnil Andrejeve nesreče in kljub prednosti in na videz prazni cesti preventivno ustavil. V tistem trenutku je s polnim plinom s stranske ceste priletel pickup in odvihral mimo. Če bi bil le meter naprej, bi nas pravokotno zadel.

Velika kolesa, močne zavore, debel odbijač in kasko zavarovanje. Pa srečno!
Bi radi z avtom v Grčijo?
Ne ponovite moje in Andrejeve napake. Brez granitno trdnega kaska in nezgodnega zavarovanja ne hodite v Grčijo. Nasploh že zaradi stanja cest priporočam, da si omislite solidnega terenca. Valuk. Krpan. Patria. T-74 …
Zanimivo – se človek malo zamisli. Prevozil sem del južne Grčije, Peloponez, Lefkas, Kos, Krf in Kreto – k sreči brez težav. Ja vozniki so malo samosvoji in ceste ponekod brez napovedi luknjaste – a vse to ni nič, proti moldavskim ali nekaterim romunskim cestam…Kasko vsekakor ne more škoditi, največ pa pomaga ekstra previdna vožnja.Čeprav, ko me je na hitro cesto s stranske ceste brez zaviranja uletel kamion, sem ga obvozil le z obilico sreče ali morda pomočjo koga tam zgoraj….