Sardinija – malo drugače
Prvo pravilo: Pazi, kaj si zaželiš, želja se bo uresničila, tudi če ji nisi kos!
Drugo pravilo: Če hočeš zares videti, moraš razen oči odpreti tudi nos, ušesa in dušo!
Tretje pravilo: Upoštevaj resno prvi dve pravili!
Ko sem nekoč gledala oddajo o najlepših in najbolj pozitivnih krajih na svetu, je bil omenjen tudi otok Sardinija. Dolgoživeči in srečni prebivalci teh krajev so bili res od sile. Pomislila sem, tako blizu pa tako daleč. Zaželela sem si, da bi nekoč zares stopila na tla otoka in zadihala to pozitivno energijo. Pa se je vse skupaj poleglo za nedoločen čas. Očitno ne zares, ker sem v duši skoraj vsak dan pomislila, da sem tam in vidim to kar je mnogim očem skrito. Eno pomlad, pa kot strela z jasnega: Gremo! Sardinija bo naša. In nekako se je vse zasukalo v to smer, da smo lahko z družino imeli otok duhovnih “zakladov” za cilj. Nobena agencija ni ponujala takšnega opisa in vabila, kot je bilo v tisti dokumentarni oddaji. Zdaj tudi vem, da izbor destinacij za potovanja zagotovo treba izvohati po srcu in ne v katalogih.
Poln avto kamp opreme, otroka in oblak pričakovanja, na ladji, večurna nočna plovba iz Livorna je potekala mirno. Zjutraj nas je na otoku dočakalo, kaj drugega kot sonce.
Ko smo stopili z ladje, se mi je naredil cmok v grlu: Kaj zdaj? Kam? Odločili smo se za vzhodno obalo. Po nekaj urah vožnje, po skoraj pustem otoku, iskanja v prazno, priznam, da se me je polotil strašanski nemir. Vsaj zdelo se mi je tako. Seveda, vse zato, ker sem gledala z očmi, pa nič videla. Spomnila sem se, da smo tam na otoku, da vidimo prikrito, da se naučimo gledati z dušo. Trajalo je nekaj časa, da smo vsi skupaj preklopili na drugo frekvenco, se uglasili z energijo otoka in se prepustili zapeljevanju, počasi in globoko, kot bi šlo zares za veliko ljubezensko romanco.
Ko prideš iz tega drvečega kaosa tja, kot bi se čas ustavil. Zdi se mi, da so ceste po otoku že z namenom speljane tako, da se ti zavrti v glavi in želodcu. Nikamor se ne mudi. Vse je tako preprosto. Počasi te narava prevzame, ta tišina, misli počasi začnejo reševati uganke. Vse je tam z namenom, da te pripelje na cilj, kjerkoli pač je. Tako je kot samo življenje. Če zmeraj nekam hitimo, bomo vedno zamujali in se nezadovoljni zaganjali v tek za zamujenim. Ko smo se za hip ustavili, smo dojeli bistvo. Tukaj in zdaj. Nekaj korakov stran je bil prostor na otoku, ki nas je očaral. Tam smo za začetek ostali en teden. Se nam je, ob skoraj po noči postavljanju šotora, kar naprej smejalo. Vsi precej zmedeni in rahlo utrujeni smo se zabubili v spalne vreče in zaspali. Zgodaj zjutraj pa sva se s tamalo, takrat komaj dve leti in pol, takoj odpravile skozi gozdiček do morja. Ta prizor obe imava še danes v glavi. Ne da se opisat. Treba je doživet. Razgled in pol! Širina. Modrina. Belina. Vonj. To je naš planet!
Energija otoka nas je močno prevzela. Ni turistično v pomenu kot si ga večina predstavlja, ni potrošniško, ni groznih natrpanih hiš ob obali, ni velikih trgovskih centrov, ni oglasnih panojev, ni balasta kateri nas duši vsakodnevno. Mesteca so na hribčkih, strnjena, barvita, umirjena, prijazna. Narava je neposeljena, kraljujejo koze, kozorogi, ovce, pujski, nepozabni krajoliki, cele reke oleandrov, cvetočih v vseh barvah …
To da prevoziš res dolge kilometre, pa ne vidiš hiše ali kakšnega nakupovalnega centra, je balzam. Zdi se mi, da smo tukaj naredili okolje, ki nas prepričuje, da živimo za to, da zapravljamo denar in čas, žal. Povsod samo nekaj ponujajo in prodajajo in oglašujejo. Tam pa na celem otoku ni jumbo plakata! Pa prav tako lepo živijo in so veseli, nasmejani, prijazni. To spoznanje, da lahko nekje tudi brez vse te potrošniške navlake živijo polno prijazno življenje je točka iz katere na novo resetiraš svoje vrednote in se zbudiš iz teh morastih potrošniških sanj.
Sardinija je kraj, kjer lahko vsakdo znova vzljubi življenje, premisli o vrednotah, prioritetah in smislu tega in onega. Ko pa v kakšni vasici srečaš staro ženico, v čigavem pogledu žari luč življenja, se ponižno vprašaš, kako jim to uspe. Jasno ti postane zakaj v tem okolju tako dolgo živijo.
Raziskovanje in spoznavanje otoka smo nadaljevali še naslednja dva tedna. Najlepša barva morja, najbolj bela mivka, rdeče skale, zeleno in rožnato, flamingoti na jugu, najboljše olive, siri, vina, vonjave in še in še bi lahko naštevala, ampak to ni turistična predstavitev Sardinije, bolj nekaj drugega, neotipljivega.
Celo sin, ki je tipičen potrošniški otrok, je začutil na otoku nekaj, kar je vredno več kot vse trgovine igrač in je rekel, da bo nekoč tam zagotovo imel hišico (takrat je bil star dobrih 7 let). Izvabil nam je nasmešek, vedeli smo, da potovanje dobiva svoj smisel. Kljub rajskim dolgim plažam in vsem lepotam, ki so prevzele naša srca je zagotovo ostalo kaj neodkritega, kaj kar nas bo pričakalo mogoče naslednjič, če nas bo srce spet odpeljalo tja.
