Amsterdam (3) – v Berlinu z Iranci
Prejšnjič: Amsterdam (2) – Berlin
Amsterdam – kjer se marsikatera zgodba začne in konča
Ujeti v past?
Naj ugrizneva v jabolko, čisto pravo iransko jabolko ali narediva edino razumno potezo in odstopiva od ponudbe? Le kaj se lahko izzivov in avanture željni osemnajst in sedemnajstletnici v takšni situaciji odločita?
Greva v akcijo. Kaj pa drugega. Ura je bila točno tri. Namestiva se na dogovorjenem mestu. Čudak je bil točen in s trikratnim piskom, kot smo se dogovorili, nama naznani start. Avto se je ustavil deset metrov od mesta, kjer sva čakali. Stekli sva tja in še preden sem zaprla vrata, je že speljal. Spomnim se, da me je takrat prvič malce zaskrbelo, takrat sem prvič resnično podvomila o najini nori odločitvi. Kmalu se je spet ustavil. Stari Iranec naju povabi, naj mu slediva. Zopet sva imeli priložnost, da se premisliva in odideva drugam. Vendar sva mu brez besed sledili.
Pripeljal naju je v svoje ogromno stanovanje, kjer nama je bilo v trenutku jasno, da je vanj vloženega ogromno denarja. Draga oprema, luksuzno pohištvo, skratka možakar je bil kar pošteno premožen. A kaj je to nama takrat mar bilo. Denar nama je bil deveta briga.
Udobno se namestimo na velikem udobnem kavču, postreže naju s šampanjcem, kot da nekaj velikega praznujemo in izgine v sosednji prostor. Odšel je telefonirat. Pogovarjal se je po iransko, zato nama niti najmanj ni bilo jasno kaj govori, še manj pa s kom.
Sedaj pa naju je postalo strah, skorajda me je zagrabila panika. Po glavi so mi začele švigati črne misli. Pomislila sem na zgodbe o tatovih ljudi, posiljevalcih in ostalih izprijenih izmečkih te naše človeške družbe. Vse kar bi se lahko zgodilo, sem ta kratek trenutek projicirala v grozovite in slikovite prizore. Kakšni neumnici sva. Kako sva lahko naredili takšno nespametno potezo in izzivali najina dragocena življenja?
Tok strašljivih misli je prekinil njegov prihod nazaj. Približa se nama in nama v svoji polomljeni angleščini in kriljenjem z rokami skuša razložiti koga, kam in zakaj je klical. Vendar ga ni niti ena razumela. Tisti trenutki so bili mučni, grozljivi. Čakali sva brez besed, kaj se bo v naslednjih minutah zgodilo. Bili sva kot ohromljeni.
Čez kakšne pol ure se zasliši zvonec na vratih. Ta zvok me je udaril po grlu, razmajal srce in skorajda raztrgal majico od vznemirjenosti in pričakovanja, negativnega, seveda. Obema je bilo jasno, da je to človek, s katerim je najin gostitelj maloprej govoril po telefonu. Pet minut sta stala na hodniku in se nekaj dogovarjala, potem pa se skrivnostni moški le prikaže. K nama pristopi mlad, čeden moški, star kakšnih 28 let, nama prijazno seže v roke in s popolno angleščino na kratko obnovi njun telefonski pogovor. Bil je gostiteljev nečak. Prosil ga je, če nama lahko posveti nekaj svojega časa. Presenečenja so si kar sledila. Oddahnili sva se.
Zahvaliva se staremu Irancu za gostoljubnost in se poslovimo. Skupaj z njegovim nečakom odidemo. Povabi naju domov k sebi, v svoje majhno, vendar prijetno stanovanje ter nama ponudi, da lahko ostaneva pri njemu, dokler bova želeli. Pomislili sva, prosili nisva nič, in če je človek tako dober – na obrazu sva mu razbrale, da bi mu naredili celo zadovoljstvo, če ostaneva – sva tako tudi storili. Dva tedna sva ostali pri njemu. Kot sem že omenila, je njegovo stanovanje bilo velikosti malo večje garsonjere, zato ni bilo ekstra sob na razpolago. Spraševali sva se, le kje bova spali, a je kmalu zopet naredil potezo, ki jo danes ne bi razumela. Svojo zakonsko posteljo je prepustil nama, sam pa si je položil blazino na tla in tam preživljal noči, dokler sva bili gostji.
Se sprašujete, kaj pa je želel v zameno? Ja, tudi jaz bi se danes to spraševala. Takrat se pa nisem. Vse se je zdelo tako samoumevno, vse je bilo tako jasno, da nisva niti enkrat v vsem tem času bivanja z njim podvomili v njegovo korektnost.
S svojim prijateljem sta naju peljala prav povsod po Berlinu in tudi dlje, kjer je bilo le kaj vredno ogleda. Najlepše pri vsem tem je bilo, da sta bili njuna dobrota in ustrežljivost brezpogojni.
V nadaljevanju vam bom opisala nekaj najlepših trenutkov teh dveh tednov bivanja v Berlinu. Ko se je bližal odhod, je pa vse skupaj postajalo bolj napeto …
Preberite še:
Amsterdam – od doma do nemške meje
Amsterdam(2) – Berlin
