Tenerife – podzemlje Bele gore, vetrovna lavina cev

Stari Grki so imenovali otoke zahodno od Gibraltarske ožine Makaronezija. Mednje spadajo tudi Kanarski. Za svoje ime se imajo za zahvaliti Rimljanom, ki so jih dojmili divji psi domorodcev Guančev (canarii – tisti s psmi). Današnje popotnike pa presunejo mega turistični kompleksi in zabaviščni parki. Samo na največji otok Tenerife se poda letno preko pet milijonov obiskovalcev. Na robu turističnih otokov ostaja najdaljša evropska lavina cev, 18 km dolga in 470 m globoka Cueva del Viento pri mestu Icode de los Vinos.

Nisem nikoli videl, v nobenem delu sveta, bolj pestre, harmonične in privlačne podobe.. je o okolici mesta Puerto de la Cruz izjavil leta 1799 Alexander von Humboldt, oče sodobne geografije

Otok večne pomladi

Otok Tenerife je po površini enak Primorski, od Idrije do morja, ima pa prebivalcev za polovico Slovenije. Z letala je videti južni, polpuščavski svet posejan s turističnimi nastanitvenimi monstrumi z bazeni ob skalnati obali, v katero butajo visoki valovi. Nasprotje so onstran grebena strma, zelena pobočja, poraščena z vinogradi in plantažami banan. Kljub suhim strugam hudournikov, ki služijo za parkirišča, ni čutiti pomanjkanja vode. Vsak kanarski bor, s svojimi več decimetrov dolgimi iglicami v obliki ribje kosti, nalovi za okoli 3000 litrov vlage. Slednja pronica skozi porozne vulkanske kamnine. Prestrežejo jo z več kilometrov dolgimi vodnimi rudniki. Otok uživa celoletno toplo podnebje, od zimskih 22 do poletnih 28 stop. Celzija, zato ga upravičeno imenujejo za Otok večne pomladi.

Borovci, kamnite hiše in suhi zidovi na poti h Cueva del Viento spominjajo na Kras le, da so zgrajeni iz vulkanskih kamnin podobnim poliuretanskim čistilnim gobicam

Bela gora El Teide

Vsi turistični vodniki imajo na naslovnicah upodobljen vulkan El Teide, ki se dviga 3718 m nad morjem in je tretji najvišji na svetu ter najvišja španska gora. Njegov zasnežen stožčast vrh, ki ga je videti tudi iz bližnjih otokov, je navdahnil Rimljane, da so poimenovali otok Nivaria, sedanje ime pa izhaja iz staroselskih »tene« gora in »ife« bel. Geomorfološke oblike in 800 vrst rastlin in živali, ki jih lahko najdemo le tu, so podlaga za njegovo varovanje v okviru Unescove svetovne dediščine. Med rastlinami izstopa visokorasel gadovec – tajinaste rojo s stožcem redečih cvetov. Med skalnimi razpokami švigajo plavi kuščarji – lagarto tizon. Njegova kaldera, preko 10 km obsežen kotel na nadmorski višini Kaninskih podov, zgleda kot sveže zorana rjava njiva iz katere molijo stolpi, ostanki vulkanskih žil. Kabinska žičnica prepelje letno preko tri milijone obiskovalcev 3550 m nad morjem.

Spuščajoči se tok lave je za seboj pustil police, ki so na konkavni strani ožje, in tla, ki spominjajo na suho, z motokultivatorjem obdelano njivo

Cevi pod Starim vrhom

Pred 27.000 leti se je po pobočjih bližnjega ognjenika Pico Vijejo (stari vrh) spuščala pahoehoe ali bazaltna lava s temperaturo okoli 1200 stop. Celzija in nizko židkostjo. Že po okoli desetih minutah so vrhnji deli tokov skrepeneli. Ustvarili so skorjo, ki je ločila tekočo kamnino od površja in ji omogočila, da je iztekla in za seboj pustila votlino. Ker je bil vulkan aktiven več časa, se je ta proces večkrat ponovil in so nastale cevi v več nadstropjih. Med seboj so povezane s slapovi strjene lave, s površjem pa z udori stropa oz. strešnimi okni (skylight).

Alfredo Fernando Láinez Concepción, direktor Kanarske speleološke šole, je posvetil življenje raziskavam in predstavitvi cevi, ki jih je vulkan ustvaril na severnih strminah, nad mestom Icod de los Vinos. Najdaljša je Cueva del Viento, ki je s svojimi 18 km četrta najdaljša v svoji kategoriji na svetu in na prvem mestu v Evropi. Tu jih najdemo še na Islandiji (povezava: https://mojpogled.com/?s=Thrihnukagigur) in Siciliji. Je pravi labirint, ki se v treh nadstropjih, tudi z do 8 m visokimi stožci (hornitos) in še veliko neraziskanimi odcepi spusti 470 m globoko. Prepih, ki veje med več vhodi je dal jami ime. Vse to pove okoli 10.000 obiskovalcem, ki se vsako leto zberejo v sprejemnem centru. Od tu gredo obiskovalci s kombijema do izhodišča krožne učne poti. Borovci, tlakovani kolovozi in kamnite ograde spominjajo na Kras, le, da je kamnina črna, luknjičasta in ima vrvičast videz. Pod vhodnimi stopnicami se posedejo gosti na police, ki jih je ustvaril postopoma spuščajoči se tok lave ob robu okoli 4 m visoke cevi. Vodič še enkrat ponovi nastanek cevi s pomočjo skic na panoju in pokaže pojave, kot je prehod v višji nivo votlin. Opremljeni s čeladami, mu turisti sledijo po rjavi cevi. Tla so podobna sveže zorani in s kopačico obdelani in zasušeni njivi, le na nekaterih mestih so vrvičasta. Na strmejših odsekih so nanje položene kovinske stopnice. S stropa visijo mehanski stalaktiti, ki so nastali s strjevanjem s stropa cedeče se lave. So pa tu tudi kemijski stalaktiti, še najbolj podobni karfiolicam v kraških jamah, le da jih tu gradi kristobalit in drugi kremenovi minerali. Ker rovi potekajo plitvo pod površjem segajo vanje skozi razpoke korenine. Njihov sok srkajo uši, ki so začetek prehrambne verige preko 100 vrst podzemnih živali, od katerih pet najdemo samo v tej jami. Obisk se zaključi na robu brezna. Najprej je mogoče samo na prej najavljen jamskem trekkingu, ki traja več kot štiri ure…še ena možnost odkrivanja Vetrovne lavine cevi in vabilo za spoznavanje drugih manj znanih zanimivosti.

Omenil bi dve. V bližnjem mestecu raste mogočna Dracaena draco (Drago de Icod), ki je makaroneški endemit. Je edinstven po dimenzijah, 20 m visoka in obsegom “debla” 10 m. Starost ocenjujejo na 1000-2000 let.

Pri kraju Guimar, na vzhodni strani otoka, so ohranjene štiri od devetih piramid. Zaradi šestih stopenj in pravokotne oblike spominjajo na tiste v Mehiki. Domnevali so, da gre za »gruble«, zložene med čiščenjem poljedelskih površin. V začetku 90. let prejšnjega stoletja je Thor Heyerdahl ugotovil, da ne more biti naključen kup kamenja. Vidni so znaki obdelave blokov, ki niso iz bližnje okolice, položenih na izravnano podlago s severni robom v smeri poletnega sončnega obrata. Kljub najdbam v jami pod njimi, starost še ni gotova. Plinij Starejši poroča, da je bil otok leta 600 p.n.š. nenaseljen z ostanki velikih zgradb. Heyerdahl je dokazal s svojimi potovanji, da so bili Kanarski otoki izhodišče za starodavno trgovino med Ameriko in Sredozemljem. Uporabil jih je tudi Krištof Kolumb.

Tenerifski kuščar tizon – lagarto (Gallotia galloti Oudart, 1839) živi samo na kanarskih otokih

(tekst in vse foto: Franc Malečkar)