Amsterdam (2) – Berlin

Preden nadaljujete, preberite prvi del zgodbe Amsterdam – od doma do nemške meje

Amsterdam – kjer se marsikatera zgodba začne in konča

Poslovneža iz Rima

Nekaj italijanščine mi je v štirih letih srednje šole uspelo odnesti, a vseeno nisem bila ponosna na svoje znanje, zato smo se kaj kmalu začeli sporazumevati v angleščini. Nekaj besed več v besednem zakladu se je takoj poznalo. Celo predstavili smo se lahko drug drugemu. No, med vožnjo smo se le sprostili in pogovor je lažje stekel. Ni bilo dosti pametnih besed, le toliko klobasanja, da smo rezali neprijetno tišino. Vseeno pa sva izvedli, da sta moška poslovneža iz Rima, na poti v Berlin. Po nekaj urni vožnji, se ustavimo in si vsi skupaj privoščimo obilno večerjo. Med obedom naju možakar visoke postave, črnih las in strogega pogleda, vpraša: “Kam sta pa namenjeni?”
Vprašanje me je zadelo direktno v želodec. Kam? Kako naj jima poveva, da kamorkoli? Moška naju bosta obsojala, pustila tukaj … Ne, ne moreva povedati po resnici. Ko so mi vse te misli  švigale po raztreseni glavi, sva se s prijateljico srečali z očmi in obema je bilo jasno, da se morava zlagati. Spomnila sem se se mesta, ki je bil na naši poti in neodločno bleknila. To sem izpeljala očitno zelo nespretno, saj sta moška takoj razbrala, da nama je čisto vseeno, kam.

Ponudba, ki je ne moreš zavrniti

Niti z enim delom telesa, niti z najmanjšim trzljajem na obrazu nama gospoda nista ničesar očitala. Nasprotno. Razložila sta nama svoje plane. Namenjena sta v Berlin, kjer naj bi se poslovno zadržala ves teden. Vendar se  je prvoten načrt malenkost spremenil, kajti v začetku je bila poslovna pot namenjena štirim ljudem, dva sta odpovedala in ostala sta samo onadva.  V Berlinu, v nekem hotelu imajo za en teden rezervirani in plačani dve sobi. Eno bosta koristila onadva, druga bo ostala prazna. Ponudita nama, da se odpeljeva skupaj z njima do Berlina in se nastaniva v prosti sobi. Kot še dostikrat v nadaljevanju, sva brez pretiranega obotavljanja sprejeli ponujeno. Konec koncev, moža sta delovala zelo prijazno, predvsem pa odkrito.

Berlin.Točno opolnoči smo prispeli pred omenjeni hotel. Že kar pošteno utrujeni smo prišli do naših sob, odklenila sta najprej vrata sobe, ki sta jo nama namenila, nama v roke potisnila zemljevid Berlina ter se opravičila, češ da bosta preveč zaposlena, da bi lahko kaj njunega časa podarila za naju. Poslovila sta se in ta večer je bil tudi zadnji, ko smo se videli.

Bili sva močno ganjeni, saj nama je vse potekalo kar pravljično lepo. Privoščili sva si eno skupno vročo kopel, kmalu zatem pa se,  utrujeni od vznemirjenja in močnih vtisov prvega dne, razkomotili v ogromni mehki postelji in zaspali.

Berlin

Ko sva se prebudili je ura odbila že skoraj poldan. Uh, to pa je bil spanec pravičnega. Odpravili sva se na prvi raziskovalni potep po Berlinu. Svoboda, ki sva jo občutili takrat je odmevala v Pengovovi vinski baladi: “so trte obrodile”, katero sva tisti hip in potem še mnogokrat prepevali. Sklenili sva namreč, da bo ta pesem najina popotniška himna. K vsakemu novemu kraju ali mestu, ki sva ga v nadaljevanju obiskali, sva pristopili s to pesmijo.

živahnost berlinske ulice

Ulica, polna majhnih trgovinic in lokalov

Grafiti

Kar pošteno sva že postali lačni, zato naju kakršnekoli druge znamenitosti tega ogromnega mesta niso zanimale. Iskali sva nekaj, kjer bi lahko kaj pojedli. Lakota je bila poštena, saj nisva izgubljali preveč časa z iskanjem primernega lokala, kaj šele da bi bili izbirčni.

Iranska restavracija. Hm, Iran – zanimivo. Zveni privlačno, nevarno, izziv, ki ga nisva mogli obiti. Vstopili sva. Lokal je bil popolnoma prazen. Namestiva se za mizo poleg okna s pogledom na prometno ulico.  K nama takoj zatem pristopi moški poznih srednjih let, očitno Iranec, pozneje se izkaže, da je bil to sam lastnik restavracije. Naročili sva vsaka svojo malo pizzo in eno  kokakolo za obe. Kot sem že na začetku omenila, finančno sva bili slabo založeni, zato je bilo z denarjem potrebno delati previdno in modro. Možakar prinese naročeno in naju prijazno, v malce smešni angleščini, ogovori. Povedali sva mu iz kje prihajava, ob tem sem na njegovem obrazu opazila dva izraza : nekakšno veselje in hkrati sočutje. Pozneje nama je bilo jasno zakaj sočutje na njegovem in kasneje še na mnogih drugih obrazih.

Jugoslavija je bila za mnoge, ki sva jih srečali na poti, ena najrevnejših držav sveta. Ljudje so živeli v veri, da pri nas še nismo prišli do te stopnje civilizacije, da bi poznali barvno televizijo, kaj šele vse ostalo, ki je prišlo še kasneje. Na en način me je vse to žalilo. Po drugi strani pa, saj ljudje niso krivi, da nimajo pravih informacij. Tudi to bova spremenili, pa čeprav na enemu, dveh ali treh nevednih, ki nama bodo križali pot.

Naj se vrnem nazaj v našo restavracijo. Možakar je zelo malo oz. zelo slabo govoril angleško, tako da smo si pri konverzaciji morali pomagati z mimiko, vendar za silo smo se sporazumeli. Še posebno, ko nama je brez besed prinesel vsaki en viski in škatlo Kamel cigaret. Za dobroto in radodarnost nisva več iskali razlogov, saj so se nama kar vrstile, tudi tokrat. Morda sva prehitro vse skupaj začele jemati kot samoumevno. Do tu je bilo vse lepo in brez posebnih zapletov. Potem pa nama predlaga nekaj nenavadnega.

Zaupal nama je,da ob treh zapre lokal in če želiva z njim, naj greva za neki specifični kanton in počakava, da pride mimo s svojim avtomobilom, s piskom da znak, vskočiva v vozilo in gremo.

Stvari so postale napete. Kaj za vraga …? Še bolj noro je bilo pa to, da sva razmišljali o tem, ali naj izziv sprejmeva ali odbijeva. Pa saj to je kot v filmu, sva se zabavali.

Kaj sva se odločili? Sva ponudbo sprejeli ? Vse to boste izvedeli v nadaljevanju …