Amsterdam – od doma do nemške meje

Amsterdam – kjer se marsikatera zgodba začne in konča

Pisalo se je leto 1989

Ko sem z osemnajstimi leti prvič nadela nahrbtnik in se odpravila v zame popolnoma neznani svet, niti v najskrivnejšem kotičku svojih nedolžnih misli nisem vedela, čemu vse bodo moje oči na tej poti priča. S prijateljico sva se nekega zimskega dopoldneva, v deževnem in nič kaj prijetnem vremenu odpravili na štop iz majhnega mesteca na zahodu Slovenije, proti severu. Odločili sva se za noro avanturo, brez pravega načrta, brez pravega finančnega zaledja. Čeprav so naju starši že nekaj tednov na vse načine poskušali odvrniti od najinega podviga, nisva niti za trenutek podvomili v svojo odločitev.

Odhod

Prebudili sva se v deževno in hladno novembrsko jutro. Nahrbtnika sta bila pripravljena na odhod, prav tako midve. Oče me je še z zadnjimi čustvenimi prijemi, prošnjami, celo grožnjami skušal ustaviti, a moja trmasta narava ni klonila. Poslovili sva se in stopili iz domače hiše ter se odpravili v središče mesteca. Dežnikov seveda nisva imeli, zato sva si nadeli nahrbtnika, kapuce čez glavo in odkorakale težko pričakovanim dogodivščinam naproti. Čutila sem nekakšno zmagoslavje. Uspelo mi je. Iztrgala sem se iz krempljev domačega varnega zavetja in se osvobodila. Končno sem zadihala. Ker je ravno v teh trenutkih kot nalašč začelo še bolj deževati, kot da bi vse sile bile usmerjene v cilj – preprečiti najin odhod, sva se ustavili še v bližnji domači gostilni, kjer smo se večino prostega časa družili s prijatelji.  Nikogar ni bilo, le nekaj malce starejših moških, ki so se zabavali za šankom.

Odločena, da je danes tisti dan, ko zapustim svoj domači kraj, se opogumim in kar glasno vprašam: “Gre mogoče kdo od vas proti Bovcu?”
“Ja, jaz grem”, se oglasi simpatičen mladenič in se nama približa. “Ravno se odpravljam”, še reče in že smo sedeli v njegovem avtu in zapuščali znano, varno, toplo, domače zavetje.
Nepopisno veselje v srcu sem začutila, odšla sem. Resnično sem odšla. A deževati ni in ni prenehalo, tudi napovedi niso bile nič kaj obetavne. Med potjo smo se s fantom pogovarjali, se zabavali, kot da bi se poznali že leta in leta. Morda zato, ker je bil on tisti, ki naju je “rešil” in potegnil stran od vsakdanjega, dolgočasnega, prežvečenega sveta.

Prispeli smo v Bovec. Seveda sva najinemu šoferju izpeli v trenutku celotno zgodbo, kam se odpravljava, pravzaprav, kam sploh ni bilo vprašanje, saj sva si obljubili, da se prepustiva dogodkom na poti in enostavno uživava v vsem, kar nama bo potovanje prineslo. Fant nama zaupa, da dela na prelazu Predel kot carinik. Naključje ali usoda? V naključja sem kmalu po tem nehala verjeti in še danes se tega prepričanja držim. Carinik nama ponudi prenočišče in predlaga, da se zjutraj skupaj odpravimo na mejo, tam pa se poslovimo.
In tako je bilo. Krasen večer smo imeli, zjutraj naju je v jedilnici pričakal obilen zajtrk, ki nam ga je pripravila njegova mati, skratka obetaven začetek najinega potovanja.

Italija

Zjutraj že zelo zgodaj odrinemo. Vreme je bilo krasno, sončno, brez kakršnega koli oblačka, ravno pravšnje za prvi štoparski dan. Na meji se poslovimo, brez obljub na ponovno srečanje, zahvalili sva se in odmarširali po cesti naprej. Sonce je pripekalo, čutila sem, kako me greje, kako me polni z energijo, me nagovarja, naj nadaljujem peš, dolgo peš. Avtomobili so švigali mimo, si naju ogledovali, piskali, se nasmihali, a njihova glasna pozornost naju ni zmotila. Odločili sva se, da ne ustavljava še nikogar in užijeva čim več prvih svobodnih žarkov na najini, danes lahko rečem, predrzni in naivni poti.
Med potjo sva prepevali, se zabavali, norčevali, sanjarili … čas je kar švignil, pot se je zravnala in že sva bili v dolini.
Potem je prijateljica dvignila prst in spet, kot po maslu, dobiva prevoz v trenutku, ko si to zaželiva. Italijan, starejši gospod, naju je odpeljal vse do meje Avstrija – Nemčija. Danes, več kot dvajset let zatem, nimam pojma o imenih krajev, skozi katere sva se peljali, o imenih ljudi, ki sva jih srečevali, spominjam se le še dogodke.

Na meji

Znašle sva se v dilemi. Kako naj nadaljujeva štopanje, ko pa sva čisto na meji, hodiva med kolonami avtomobilov, čakajočih na carinski pregled. Ne pozabite, pisalo se je leto 1989, čas Jugoslavije in vzhodne in zahodne Nemčije. Napotiva se proti cariniku in ga kar brez pomislekov prosiva, če nama pomaga nekako priti čez. Vpraša naju: “kam gresta, v vzhodno ali zahodno Nemčijo?”. Pogledava se in obe se strinjava z zahodom. Carinik za trenutek odide, nekaj besed nameče gospodu v dolgem, ogromnem, črnem avtomobilu in že je nazaj. Kot bi mignil nama je zrihtal prevoz, dva Italijanska poslovneža, ki sta naju brez nerganja in kakršnegakoli vidnega negodovanja sprejela v svoje razkošno vozilo. Odpeljali smo se.

Kam? Kaj se je zgodilo? Boste zvedeli prihodnjič …

Nadaljevanje si preberite tukaj: Amsterdam – Berlin