Ali sem dovolj dobra?

Ženske smo zares popolnoma drugačna bitja kot moški. Na svet, družino in vse okoli nas gledamo malo (dobro, priznam, včasih precej) drugače kot moški.
In medtem, ko se zdi, da je moškim vseeno, čeprav jim ni, le ne ubadajo se toliko s tem, se me trudimo (včasih še preveč), obremenjujemo in razmišljamo, razglabljamo ali smo to naredile prav, bi tisto lahko kako drugače, ali smo … konec koncev se sprašujemo ali smo dovolj dobre? Smo dovolj dobre partnerice, žene? Dovolj dobre mame? Dovolj dobre gospodinje? Dovolj dobre hčerke? Dovolj dobre v službi, dovolj dobre prijateljice …?

Ampak, ali se kdaj vprašamo, ali smo dovolj dobre same sebi?

Ali sem sama sebi dovolj dobra?

Ženske pogosto v vsem, kar nam prinašajo dnevi, vse prevečkrat pozabimo nase. Pa ne govorim o tem, da si ne privoščimo tistih 5 minut zase, da ne ”utegnemo’ poskrbeti zase (higiena, videz …), ampak govorim o tem, da pozabimo na stvari, ki nahranijo našo dušo.  Ali poskrbimo za svojo srečo? Smo srečne? Tako zares, v sebi. Si dovolimo biti tisto kar smo? Ali pa smo tekom odraščanja in življenja postale tisto, kar od nas pričakujejo vloge, ki jih imamo, na nas same pa smo pozabile?

Kar na enkrat iz mladega dekleta postanemo mlade ženske, se zaljubimo in, če je sreča, je partner pravi in si ustvarimo skupno življenje in dom. Postanemo partnerice, soproge. Seveda nas tudi vloge, ki jih imamo v življenju, še dodatno izoblikujejo v tisto kar pravzaprav smo, če le nekje na sredi poti preobrazbe ne pozabimo, da nismo le skupek nekih vlog.

Zadnjič me je v pogovoru z znanko kar malo zabolelo pri srcu. Tipičen pogovor dveh žensk, bi lahko rekla. Dom, družina, služba in krmarjenje med odnosi, opravki … In reče:”Veš, toliko sanj sem imela. No, pa sem zanosila in zdaj sem žena in mama in to je to.”

Žena. Mama. In to je to.

To mi je dalo misliti. Sama nase nikoli ne gledam v tem vrstnem redu. Žena, mama, hči in še kaj. Pa, da kar takoj razjasnim, vse te vloge, še posebno materinska me izpopolnjujejo. Srečna sem, da sem lahko žena, mama, … Uživam v tem in sem vsaki izmed teh vlog povsem predana.

Ampak!

Najprej sem jaz, Irena, ženska. Temperamentna, svoja. Zgovorna, pogosto še preveč. Potrebujem čas samo zase in potrebujem družbo in dogajanje. Sem prijazna, dobro voljna. Ustrežljiva, včasih še preveč. Pa na trenutke malo čudna, smešna, kakor vzamete. Deloholik in tipična ovnica, ki ne zdrži 5 sekund pri miru. V moji glavi je vedno kakšen miselni vihar, če ne dva ali trije hkrati. Težko počnem le eno stvar na enkrat. Z menoj ni nikoli dolgočasno, priznam pa, da zna biti kdaj naporno. Še posebej, če si umirjeni vodnar, kot moj mož.  Ampak najprej sem jaz. Šele potem sem mama, žena, hči, … ženska mnogih vlog pravzaprav.

Zakaj najprej jaz?

Ker najprej moram biti jaz, si dovoliti biti jaz. Najprej zato, da sem srečna, da je moja duša srečna in pomirjena. V drugi vrsti pa tudi in predvsem zato, ker želim biti dobra, predana mama, sopotnica …

Kajti, če se bom izgubila v vlogah, ki mi jih je namenilo življenje, to potem ne bom več jaz. In, če jaz ne bom več jaz, bom nesrečna. In, če bom nesrečna, ne bom (z)mogla med moje ljubljene deliti vsega, kar jim dajem. In, ko ne bom zmogla deliti vsega kar zmorem in premorem, tudi oni na nek način ne bodo srečni, saj bom tam, a pravzaprav ne bom. Bom žena. Bom mama. Bom hči. A globoko v sebi ne bom. Predvsem ne bom dovolj dobra. Ne sebi, ne drugim.

Najprej moram biti dovolj sebi.

Seveda se stvari spremenijo, ko postaneš žena, mama. Pa še kako! Kar na enkrat nisi več samo ti, ampak sta dva. Naučiš se prilagajati. Kompromisi so del odnosov, vseh. Ampak zato, ker se prilagodiš, ne bi smel izgubiti samega sebe. Nihče, ne moški, ne ženska. V odnosih, v katerih kjer se prilagaja le eden, ni odnos, vsaj pravi ne. Ko v skupno sliko dodamo še otroka ali dva, pa se stvari sploh obrnejo na glavo. Dodajmo še ostarele in/ali bolne starše, mačko, psa, službo in vseh milijon obveznosti in težav, ki jih imamo. Ja, življenje se hitro postavi na glavo oziroma povsem spremeni. In tako nekje vmes, ženske velikokrat pozabimo na nas same …

Želim si, da bi se ženske znale bolj ceniti.

Pogosto lahko slišimo, ko kdo reče:”Joj, saj doma nihče ne ceni tega kar storim za njih. Še opazijo ne.”

Tudi jaz si kdaj mislim, pa za koga …  Potem pa vdihnem, razmislim in se vprašam, je problem v drugih, ali v tem, da se ne cenim, saj kot trmasta ovnica mislim, da bi zmogla in morala postoriti še več, …
Se sploh zavedamo, kaj vse pravzaprav storimo? Tudi jaz marsikdaj pozabim na to. A k sreči me ljudje okoli mene sem pa tja spomnijo in opomnijo na to. Predvsem pa me moja mala deklica uči, da se kdaj pa kdaj enostavno umirim, usedem in samo opazujem, sem. Diham in obstajam. Tudi takrat pogosto najdem sebe. Svoj notranji mir. Ja, tudi vloge, ki nam jih nameni življenje nas izpopolnijo in tudi zaradi njih smo lahko same sebi dovolj.

Moji cilji so se v zadnjih 10, 15 letih precej spremenili. Posodobili, bi lahko rekla, glede na to kam me življenje vodi. A nikoli jih nisem opustila. Nekateri so izpolnjeni, spet drugi še čakajo na svojo uresničitev, tretje živim prav v tem trenutku …

Sem ženska mnogih vlog, a prav v vsaki vlogi sem sem najprej jaz jaz.