Lahko poskusiš
Lahko poskusiš, a ne bo ti uspelo.
Lahko me poskusiš zlomiti in me potolči na tla. Morda ti uspe za trenutek, dva. A pobrala se bom, močnejša, odločnejša. Zato – ne, ne bo ti uspelo.
Lahko poskusiš zlomiti moj jaz, a ne bo ti uspelo, jaz bom vedno jaz.
Lahko mi poskusiš odvzeti nasmeh, ne bo ti uspelo.
Lahko mi poskusiš vzbuditi dvom, slabo vest, a ne bo ti uspelo. Moja vest je čista, moja ravnanja pa brez trohice dvomov.
Lahko poskusiš manipulirati, konec koncev si kralj manipulacije, a ne bo ti uspelo. Poznam te, vem kakšen bo tvoj naslednji korak, še preden ga izvedeš. Predobro te poznam in že predolgo traja to igranje mačke z mišjo. Miška je odrasla, zrasla in se v teh letih mnogo naučila. Lahko me poskusiš uničiti, podrediti si me, a, verjemi, ne za dolgo. Samo za toliko, da iz sebe spustim krik nemoči in obupa, si obrišem solzo iz oči, nato pa vstanem in grem naprej močneje, odločneje …
Lahko poskusiš, a edino, kar ti bo uspelo je odtujiti si me. Nisem robot. Človek sem. Rada se razdajam, takšna sem, a ne, ne pustim se več. Tudi tebi ne. Nisem več tisto dekle, ki ti je verjelo na besedo, ki je slepo zaupalo v tvoj prav in, ki se je balo …
Nič več. Nikoli več.
Zato, lahko poskušaš, zaradi mene v nedogled, če želiš izgubljati svoj čas. A mene nimaš več v pesti. Me potolčeš, prizadeneš. A ne več, ko si me nekdaj. Boli, oh, kako boli. V duši. A močnejša sem, rastem tako in drugače in ne, ne pustim se ti.
Ne dovolim! Pika!
Ne dovolim ti, da mi izbrišeš nasmeh.
Ne dovolim ti, da mi odvzameš mojo vero in zaupanje v življenje, v soljudi.
Ne dovolim ti, da mi vzameš moje veselje.
Ne dovolim ti, da mi vzameš ljubezen do življenja, ki tli v meni.
Ne dovolim ti, da me uporabiš kot orožje.
Ne dovolim ti, da mi vsiljuješ svoje misli.
Ne dovolim ti, da mi ne pustiš živeti svojega življenja.
Ne dovolim ti, da mi rišeš solze v oči.
Ne dovolim ti, da mi vsakič znova, ko sem končno srečna, skušaš pristriči krila.
Ne dovolim ti, da uživaš v mojih padcih, saj zate pomenijo moč.
Ne dovolim ti, da prizadeneš vse okoli sebe. Mene, moje bližnje in konec koncev tudi sebe. Kajti verjamem, da nekje v duši te boli. Drugače ne more biti.
Čas je, da poskrbim tudi zase. Vedno ste drugi pred menoj. Kdo pa kdaj pomisli name? Kdo pomaga meni? Kdo mi skuha kavo? Me vpraša, če sem dobro? Kdo vse spusti iz rok in hiti izpolnjevati moje želje? Nihče! Čas je, da ljubeče objamem samo sebe, ko me nihče drug ne. Čas je, da sebe postavim na prvo mesto.
Zato, ne, ne dovolim, da hlad, preračunljivost in manipulativna narava vzameta moj žar, zagon in srečo. Lahko pa poskusiš in verjemi, prišel bo dan, ko boš to poskusil zadnjič … Takrat odidem, čistega srca in pomirjene duše … Odidem, in ne ozrem se več nazaj.
Lahko pa poskusiš …
Lahko poskusiš spoštovati soljudi, njihov trud.
Lahko poskusiš ceniti skupni čas.
Lahko poskusiš imeti enostavno rad. Brez pogojev in laži.
Lahko se poskusiš smejati.
Lahko se poskusiš veseliti uspehov soljudi.
Lahko poskusiš uživati. Korak za korakom, v majhnih stvareh.
Lahko poskusiš le živeti, brez preračunljivosti.
Lahko se enostavno prepustiš …
Lahko … toliko tega je!
Lahko poskusiš, nikoli ni prepozno, a vseeno glej, da nekega dne vendarle ne bo prepozno …
