Agresivnost ali asertivnost?

Agresivnost, ta zgodovinsko znana človekova lastnost, ki ima korenine v človeškem libidu, je mnogokrat napačno razumljena kot nekaj izključno negativnega. Še posebej v današnjih časih (že prav bolestne) pasivnosti je velikokrat (anti)propagirana kot nekaj škodljivega – vendar je daleč od tega.

O agresivnosti in asertivnosti

Človek potrebuje zdravo mero agresivnosti v vsakodnevnem življenju. Definirana je kot “… vedenje (ki) vsebuje element strahu, s katerim si pomagamo do cilja v odnosih z drugimi.” Agresivnost nam pomaga, da stvari opravimo, da se premaknemo iz stagnacije in propada, da nekaj naredimo za sebe in za družbo. Uporabna je tako za moške kot za ženske. Omogoča nam odziv na ogrožujoče situacije (fizične ali psihične), pomaga nam, da izrazimo svoj bit, da se postavimo po robu vsiljivim tendencam zunanjega sveta. Vendar, kaj pogosto se zgodi, da to našo agresivnost potrošimo in zagonimo z nepotrebnimi nasilnimi izpadi, ki so bolj na ravni otročje jeze, kot dejanske produktivne rabe. Tukaj pa vstopi pojem asertivnosti.

Kaj pa pravzaprav je “asertivnost”? Po definiciji gre za “… vzorec vedenj, ki lahko prepreči konflikte v komunikaciji in pripadajoča negativna čustva …” . Je pojem ali stanje, ki se nahaja na sredini med agresivnostjo in pasivnostjo. Ni ne ena, ne druga skrajnost – je zlata sredina, je najboljša pot. Omogoča, da smo agresivni, ampak na produktiven način. Omogoča nam tudi obliko pasivnosti, toda ne v stilu mrtve ribe. Če je “agresivni izpad” recimo surovo mikastenje nekoga, ki nas je užalil na delovnem mestu, je “asertivni odziv”, zajeta agresivnost, ki je kanalizirana, pretvorjena in uporabljena v smilu mirnega a odločnega nastopa, usmerjenega v produktivno razrešitev situacije. Je “odraslo” vedenje, značilno za stanje jaza “odraslega” (poznamo še stanji jaza “otroka” in “starša”).

Z agresivnostjo/asertivnostjo se tudi prebijamo iz prej omenjenih “stagnirajočih” stanj. Recimo, če smo ujeti v podrejen odnos s svojim partnerjem, prijateljem, staršem ali celo z naključnim neznancem, nam odločnost, ki jo vzamemo iz našega agresivnega jedra ter jo pretvorimo v asertivno delovanje, omogoči da začrtamo svoje meje, da izrazimo svojo voljo, svoje želje, da ohranimo svoje dostojanstvo, svojo bit – da v končni fazi zaščitimo tudi lastno življenje ali zdravje. Pomaga nam lahko tudi v stanjih pobitosti, brezvoljnosti ali odvisnosti od nečesa/nekoga. Pomaga nam, da se razjezimo, da vzamemo vajeti življenja v svoje roke! Že ko nam uspe vstati s kavča in zapustiti svojo hišo/stanovanje, smo morali za to aktivirati nekaj svoje libidinalne agresivnosti.

O ego stanjih otroka, starša in odraslega

Ego stanje starša vsebuje vedenje in izražanje podobno vedenju naših staršev. Ego stanje otroka nas postavlja v vedenje in izražanje, ki je podobno tistemu, ki smo ga imeli kot otroci. Ego stanje odraslega pa ponazarja vedenje in izražanje odgovorne odrasle osebe.

Ljudje v stanju otroka se odzovejo takole: “Nisem kriv!”, “Zakaj mi težite?”, …

Ljudje v stanju starša se bodo odzvali nekako takole: “Kaj si naredil?”, Kako si lahko tako bedasta!”

Ljudje v stanju odraslega pa si bodo rekli: “Zgodilo se je to in to. Kaj se lahko iz tega naučim?”

Ko smo v stanju odraslega, imamo najboljše pogoje za asertivno vedenje, medtem ko stanji otroka in starša govorijo v prid neproduktivni agresivnosti in pasivnosti.

Stanje odraslega dosegamo tako, da se sproti analiziramo in se sprašujemo, kako bi ravnala odgovorna odrasla oseba. Preden kaj rečemo, se moramo zamisliti ali bo naš govor izpustil na plano otroka ali starša v nas ter se primerno zadržati in prilagoditi. Neugodna posledica pojava stanja otroka ali starša v nas je, da po teoriji transakcijske analize s takšnim delovanjem izzivamo tudi otroka ali starša v našem sogovorniku (jaz otroka bo ponavadi izzval jaz starša ali obratno, medtem ko bo odrasel jaz nagovarjal odrasli jaz v sogovorniku).Kadar imamo opravka z osebo, ki deluje v stanju otroka ali starša, je najboljši pristop ego stanje odraslega. Najslabše kar lahko naredimo je, da “se spustimo na njegov/njen nivo” in obtičimo v peskovniku vrtca ali pa na roditeljskem sestanku, kakšne manj uspešne šole.

Ljudje sicer preko celega življenja menjamo ego stanja odraslega, otroka in starša, zato ni nič tako nenavadnega, če se kdaj znajdemo v celotni paleti teh stanj v le nekaj trenutkih. Je pa pomembno, da se kot ljudje naučimo obvladati v ključnih situacijah in spregledamo, da so nekatera stanja produktivnejša za naše življenje v danih trenutkih.

Ko se razjezimo

Prva stvar, ki jo moramo vedeti je, da smo se razjezili sami. Nihče nas ni v to prisilil, nihče ni tega naredil namesto nas. Je naša reakcija na nekaj, kar se je zgodilo. Morda nismo dobili tistega, kar smo hoteli. Morda le nekaj hočemo. Skratka, tistega kar hočemo nismo dobili ali pa tega ne moremo dobiti, zato v nas naraste pritisk, katerega raznese, ko ga je dovolj. To je med drugim povezano tudi z našim temperamentom.

Naša jeza ima več učinkov … Lahko razjezi tudi druge ljudi, poveča naše nezadovoljstvo in napetost, nas naredi slab zgled za druge, preprečuje, da bi reševali svoje probleme, posledično vse skupaj vodi v še večjo jezo, zaradi česar lahko tudi telesno zbolimo (jeza je npr. po kitajski medicini povezana z jetri!). Jeza pa včasih tudi povzroča strah.

Dejstvo je, da se takšno ravnanje ne obnese dolgo, zato je nujen drugačen pristop – asertivnost. Spremenimo pa se lahko le sami, ko se tudi sami za to odločimo. Ko izberemo spremembo agresivnosti v asertivnost, se odločimo zelo dobro.

Sklep

Agresivnost in asertivnost sta torej pomembna elementa vsakdanjega življenja. Še posebej uporabna sta lahko v javnem življenju, kot je politika – kjer bi npr. v zdravih merah lahko dosegla marsikatero spremembo. Dr. Miro Cerar je s svojo jedrno filozofijo dokaj blizu apliciranja pravega pristopa na naš politični parket.Uporabna pa sta tudi v zasebnem življenju. Duševne težave kot sta recimo depresija in anksioznost se lahko zelo ugodno odzivata na proaktivno vedenje do okolice. Asertivnost in agresivnost imata pozitiven vpliv na spopad s strahovi, povezanimi s socialnimi situacijami ali kakšnimi drugimi mentalnimi predstavami. Vsekakor pa sta uporabni zadevi v našem delovnem okolju v odnosu do sodelavcev, nadrejenih, podrejenih ter do strank, saj si s takšnim pristopom pridobimo spoštovanje – ter najpomembneje – samozavest!

To je moj pogled!

viri:
– Wikipedia (asertivness);
– Grilc, B., Blažič, M.; Komunikacijske veščine – Gradivo za usposabljanje varnostnega osebja; Ljubljana 2010.