Otroške pesmi
Moj prispevek bo danes malce drugačen. Upam, da v pozitivnem smislu. Ker v prostem času, ki se najde vsake toliko rada pišem, sem se odločila da bom z vami delila še to plat svoje osebnosti, bi se temu lahko reklo. Danes se bom osredotočila na otroške pesmi za malo manjše kot tudi že večje otroke.
Otroške pesmi – Zakaj?
Prepričana sem, da se spomnite vsaj ene pesmi iz vaših osnovnošolskih let. Pa naj bo to v sklopu slavnega učenja na pamet, v katerem še vedno ne vidim smisla, ali pa v sklopu bralne značke. Vem pa, da je zunaj gotovo tudi nekaj takih kot sem jaz. Takih ki ste pesmi, pa naj bodo otroške pesmi ali ne, brali z užitkom. Če ne drugega, pa zagotovo niste pozabili verza “Angina je bolezen fina”.
Pri meni se je vse začelo že v prvih letih šolanja, ko se kar nisem mogla naveličati branja in sčasoma tudi pisanja pesmi. Začetki so bili seveda preprosti in otroški. Ampak že na začetku sem pisala zato, da bi nekdo z veseljem to prebral. In to počnem še danes. Najraje pišem otroške pesmi, saj sem prepričana da so otroci tisti ki takoj vedo ali jim je nekaj všeč ali ne. Ne spuščajo se v jambske enajsterce, število zlogov in globlji pomen pesmi. Radi imajo rime in kanček humorja. Upam, da sem nekaj od tega ujela v treh pesmih, ki jih lahko preberete v nadaljevanju. Še raje pa vidim, da jih preberete vašemu otroku.
Sončev dopust
Sonce vstalo, oblake z neba pregnalo,
dolge žarke pretegnilo in se po prvi
kavi odločilo, da se mu danes v bistvu
nič ne ljubi, 24-urni
delavnik ga vendarle zelo utrudi.
Razmišljalo je naglas
in si zato vzelo čas.
Bodo že počakali tisti spodaj, njihovo delo in
tisoč opravkov,
sonce vendar ne živi od njihovih davkov.
Ko rabim počitek, moj edini užitek, si bom
zanj vzelo čas,
tako ali tako me imajo tam doli
za samoumeven okras.
Naj jih obišče še moj brat dež,
nečaki oblaki ali pa sestrične snežinke
tiste male potepinke.
Sonce je zato do jutri na službeni poti.
Če ima kdo kaj proti,
naj me ne moti!
Tu ni pristojna država,
Ampak sončna uprava!
Puberteta
Mene meče puberteta,
saj prišla so tista leta.
Vsepovsod vidim le mozolje
in sem večkrat slabe volje.
Nihče več me ne razume,
strgane prav vse so strune.
Gotovo me muči sindrom
polne lune.
Učenje sploh me ne zanima,
prav nikjer več nič ne štima,
uspe samo še tale rima.
Ko le večno bi bila otrok,
glavno orožje bil je jok,
edina skrb naslednji obrok.
Trma
Trma je uporabna reč,
moram reči, da mi je zelo všeč.
A mama pravi, da to tako ne bo šlo več,
da moja trma mora preč.
Sam tuhtam, premišljujem in
potiho obupujem,
zakaj mama ne razume,
trmo vendar potrebujem.
Z njo se mi izpolnijo vse želje,
dobim vse kar prinaša mi veselje.
Vseh vrst igrače in ravno tiste svetlo zelene hlače,
polnih žepov sladkarij in ostalih bedarij.
Draga mama, zelo mi je žal
ampak jaz bom kar trmast ostal.
Še vedno pa sem tvoj mali sinko,
angelček pod krinko.
Rad te ima, Binko.
