Ko napad in ugriz psa spremeni tvoje življenje

Bil je čas polne lune. Sonce je že zašlo. V roki sem držala fotoaparat in rože, ki sem jih nabrala na sprehodu v naravi. Bila sem v svojih mislih, nakar sem nekaj metrov pred seboj zagledala psa, uperjenega vame. Ustavila sem se. Preplavil me je adrenalin in strah me je povsem ohromel. Četudi so bili na tleh kamni, mi niti na misel ni prišlo, da bi kakšnega zalučala vanj. Pot je bila ozka. Pred mano pes, ob straneh grmovje, za mano pot nazaj v divjino.
Zaslišala sem renčanje in videla, da se mi bliža. Obrnila sem se proti grmovju na desno. Pozornost sem usmerila v dihanje in umirjanje sebe. V meni se je stopnjevala napetost. Psov sem se bala že od otroštva. Tistikrat sem videla, kako je babičin pes ugriznil mojega brata v dlan.

Iznenada se je pojavil moški glas. Je poklical psa, sem pomislila? Ozrla sem se in zagledala gospoda, kako negibno stoji ob poti. Začutila sem odrešujoče olajšanje in pogum, da se ozrem in pogledam ali se je pes odzval na njegove besede. Takrat sva se s psom srečala iz oči v oči. Spet je zarenčal in prestrašenost se je vrnila. Umaknila sem obraz, da ne bi skočil vanj. V sebi sem vedela, da bo napadel, že ko sem ga zagledala. A je to storil šele v prisotnosti njegovega skrbnika.

Silovita moč pasjega odriva me je potisnila v grmovje. Njegovi čekani so me zagrabili za ritnico. Čutila sem ugriz. Gospod me je želel odpraviti z besedami, da je vse v redu. Ni me prepričal. Njegove besede: “Nič vam ne bo naredil“, kot večkrat slišimo od lastnikov psov, sem mu navrgla naslednje jutro. Več sočutja je pokazala njegova žena, ki je povedala, da se tudi sama boji psa in povedala za njegovo renčanje, ki ga je tudi jemala resno.

Zaspala sem v skrbi in bolečini. Ta se je naslednje jutro stopnjevala in odločila sem se, da ukrepam. Na urgenci so me cepili, ko sem prišla ponovno čez dva dni zaradi slabosti in omotičnosti, pa so me odpravili s pojasnilom, da imam samo nizek tlak. Težko mi je bilo. Nisem si več upala sproščena ven. Počutila sem se ranljivo, saj je gospod psa še naprej spuščal brez povodca in nagobčnika. Resno me je vzel šele, ko sem dogodek prijavila inšpekcijski službi in najela odvetnika. Žal opravičilo ali odškodnina posledic ne izbriše. Nevarnost za napad ali ugriz psa, od izkušnje naprej ne povezujem več toliko s pasmo psa kot njegovo vzgojo in starostjo, saj imam z nekaterimi psi, ki veljajo za nevarne, lepe in prijetne izkušnje. Vanje imam še zaupanje. A povsem sproščena pred psi in na sprehodu ne zmorem več biti.

Od napada in ugriza psa dalje se ob srečanju s psi zalotim, kako napeto iščem izhod iz situacije, preusmerim pogled drugam ali pot po kateri stopam. Se zgodi, da mi še zastane dih. Kjer zmorem toliko sproščenosti in občutka varnosti se sama približam psu in ga nagovorim. Če pride pes sam k meni, poskušam vzpostaviti mirno vzdušje. Zgodi se, da še kdaj obtičim na mestu, a že odločneje spregovorim z lastnikom, če je prisoten. V naravi in naselju se namreč velikokrat dogaja, da lastniki pse spustijo, da prosto, brez nadzora raziskujejo.

Preizkusila sem že nekaj tehnik sproščanja, a se ob srečanju s psi spomin na dogodek še zmeraj sproži in me preplavi z adrenalinom, tudi ko pes veselo teče k meni, da me pozdravi. Proces celjenja tako še poteka, ker še ni ozdravljeno, z mirom in ljubeznijo.