Nikoli zares ne umremo!
Na ravni posameznika kaj in koliko sploh vemo o smrti?
Toliko, da vemo, da nas v fizičnem stanju več ni.
Kaj pa naša duša, naša esenca, naše notranje bistvo, ki olepša našo zunanjost, ali ta tudi odide skupaj s fizičnim slovesom ali ostaja še naprej kot energija, ki je ne vidimo s prostim očesom. Hm …
Ali bi še vedno jokali za tistim, ki odhaja v večni pokoj ali pa bi se nehali bati minljivosti nas vseh, če bi vedeli, da morda res fizično odidemo iz tega sveta, a da vendarle naša esenca biva naprej. Morda bivamo v predmetih, v elektriki, stavbah itn., torej v vsem, kar nas je obdajalo skozi življenje, oziroma v vsem, kar nas je napajalo z energijo. Morda se vedno znova vračamo nazaj. Hm …
In morda in kaj če pa … ?
Smrt je tematika, ki je v zahodnih družbah še vedno tabu, saj o njej ne spregovorimo mnogo besed in ima negativno oznako. Zakaj? Ker dogajanja po dogodku smrti ne znamo uradno in znanstveno pojasniti. Najlažje si je nekako sposoditi neke okvirje in vanje stlačiti vse, za kar sami menimo, da je legitimno. Vsi ostali pogovori pa se velikokrat potlačijo z besedo norost.
Ampak, kako vemo, da je to, kar tlačimo v okvirje, res prav in edina resnica, če smo si jo pa sami priredili za razumevanje sveta, znotraj katerega živimo. Vsi poznamo le to, kar nam naša kultura pravi, da je res. In je res, dokler bivaš v okvirih svoje kulture. Vse, kar ne poznamo, pa za nas ne obstaja. A hkrati moramo razumeti, če za nas nekaj ne obstaja zaradi neznanja, to še ne pomeni, da ne obstaja!
Če pogledamo znanstveno razlago smrti, se jo definira po fizioloških lastnostih delovanja telesa, ki prenehajo delovati. Saunders, pravi: »smrt je nekaj dokončnega in povsod prisotnega«. Telo se zaustavi. Kaj pa naša esenca, ki smo jo gradili vso življenje, kam odide?
Če bi pogledali različne verske razlage, bi naleteli na podobne in različne odgovore. Kaj je pa res, pa je ponovno odvisno od tega, v kar sami verjamete ali kar pravi vaša kultura, da je prava in legitimna resnica. Vendar to še vedno ne pomeni, da je to absolutna resnica, saj vedno obstaja znanje o neznanju, dokler … Dokler …
»Ne bomo zmogli premostiti tistih 10% delovanja naših možganov.«
Dragi bralci, a ste že pogledali nov, sicer znanstveno fantastični film LUCY, ki se dotika tematike možganov, naših zaznav,omejitev itn. . Ne še?! Poglejte si ga. Zgornje misli sem ubesedila na podlagi navdihov iz videnega filma.
LUCY je film, ki vam porodi paleto življenjskih vprašanj, na katere nimamo jasnih odgovorov, saj vedno obstaja znanje o neznanju. V filmu, glavni lik Lucy, izreče drugemu liku: »nikoli zares ne umremo«, ko doseže visoko stopnjo zavedanja in šele z vedno večjim zavedanjem spozna, kaj nam omejitve ali lastni okvirji prinašajo. Zgodba je izredno zanimiva, čeprav bi tako dobro filmsko tematiko lahko še globlje razvijali.
Če povzamem bistvo mojih misli in strnem, da lahko z zavedanjem sebe in minljivosti premikamo meje lastnih okvirjev, ki nam onemogočajo vpogled našega bistva.
In za konec še citat Nikola Tesle, ki pravi:
“Naši čuti nam omogočajo, da zaznavamo le minuto delčka zunanjega sveta.”
