Nocoj pri njem druga spi

Priklenjeno, a brez verig, sedim na stolu. Gledam za njo, ki pravkar odhaja. Njena vitka silhueta postoji pri vratih. Zravna hrbet in ramena potisne nazaj. Rdeče oči skriva za očali in z lasmi preko obraza, ki pa jih zdaj z eno samo kretnjo odstrani. Očala s treskom pristanejo ob njenih nogah. Zdrznem se. Ona pa se sploh ne ozre po njih.

»Nihče mi še ni rekel, da bo življenje lepo, a to še ne pomeni, da ga ni vredno živeti! « Temne oči so bliskale po mojem delovnem prostoru. Obrnila se je na peti in odšla, mene pa pustila samo z mojimi mislimi, ki jih je posejala to navadno jutro.

Na vrtljivem stolu sem se presedala, nato raje vstala in si poiskala plastenko z vodo. Vklopila sem radio in prenosnik ter si odprla dokumente. Poskušala sem se spraviti k delu, da bi z misli odgnala, kar sem ravnokar slišala. Ni mi uspevalo. Njene besede so klile v glavi in sestavljale njeno zgodbico:

»Prišel je domov. Kot vedno, pozno, po službi. Kosilo ga je čakalo na mizi. Otroka sta že pojedla in sta v sobi čarala v svojem otroškem svetu. Bil je drugačen. Moj mož. To sem opazila tisti trenutek. Povabila sem ga, naj sede in poje kosilo. Sedel je, a jesti ni pričel. Njegove oči so vrtale vame. Sedla sem, ker sem si mislila, da bi mi rad kaj povedal. In potem je pričel govoriti. Sanjica, še nikoli v življenju se ni z mano tako nikoli pogovarjal. Niti poskušal se ni nikoli pogovoriti. Po licih so ji polzele solze, ki jih je sproti brisala s svojimi dlanmi.«

»Povedal mi je, da mu je dovolj našega urejenega življenja. Očital mi je mojo organiziranost in življenje po urniku. Brez predaha je govoril. Solze so ji zdaj drle v potokih, nič je ni motilo, da si moči lase. Poiskala sem ji robček. Sprejela ga je in se mi prisilno nasmehnila skozi zobe.«

»Si moreš misliti, da mi je očital VSE. Od moje skrbi za urejenost hiše, da sta otroka ob uri v postelji, da pazim kaj jemo, da nikoli ne pozabim plačati položnic … in še bi lahko naštevala. No, očital mi je, da skrbim za vse, razen za njega ne. Ker nisem vedela, kaj misli s tem, mi je seveda tudi to velikodušno razložil. Omenil je mojo preutrujenost, ko si je želel moje pozornosti. Vprašala sem ga, kaj on naredi čez dan poleg tega, da hodi v službo in se zvečer pol ure igra z otrokoma. Vzeti si je morala premor. Izsušena usta si je omočila z vodo, ki sem ji jo natočila v kozarec med njenim izpovedovanjem. Nisem vedela, kaj naj rečem. Jaz, Sanja, brez komentarja?! Ja, ostala sem brez besed to zgodnje jutro, ko so se sončni žarki komaj pričeli igrati v dnevu.

»Na moje očitke mi odgovoril, da si sploh ne upa pristopiti in kaj narediti, ker ima občutek, da ne naredi ničesar dobro. Omenil je, da sem samozadostna! Kje je to besedo sploh pobral? In občutek manjvrednosti … to je njegov problem, če se tako počuti. Ko sva bila še sama, je še šla ta njegova brezskrbnost, živeti iz danes na jutri. Ko imaš družino, pa se stvari spremenijo. A ni res?« Mojega odgovora ni čakala.

»Sanja, vstal je od mize in mi rekel, da je vedel, da ne bom razumela, kaj mi hoče povedati. Odpravil se je pakirat svoje stvari. Šla sem z njim. Imel je še toliko besed zame, da mi je sporočil, da se seli k ženski, ki mu da tisto, česar doma nima. Pa je šel. Niti od otrok se ni poslovil. Jaz ne bom tista, ki bi jima razložila, kje je ati. Ne bo mi naložil, da jima jaz povem, da njemu njuna mamica več ni všeč.« Tu se je njena pripoved končala. Odšla je. Jaz pa sem sedaj premlevala njeno življenjsko situacijo. V misli se mi je prikradel refren slovenske pesmi, ki se je ravnokar predvajala na eni iz med radijskih postaj:

…nocoj pri meni druga spi in dela tiste mi stvari,
ki s teboj jih nisem smel, zato se bom pri njej zagrel.
Nocoj pri meni druga spi in dela to, kar paše mi,
zakaj na tebe čakal bi, če tebi ni do teh stvari,
zakaj pri tebi stradal bi, pri njej dobim to kar želim …

 Končno sem si lahko omislila komentar, ki bi ji ga lahko povedala, če bi dovolj dolgo počakala nanj.