Zdravilo za herpes – res ga nimam več

Sanja je pisala o herpesu. Prebrala sem in ob tem pomislila: kaj res ne veste….

No, nič čudnega. Lekarne in reklame ponujajo čudeže za mali ali velik denar. Preizkušene stvari, ampak, kot je ugotovila že tale punca, čudežev ni. Bilo je jutro, ko sem se zbudila z vročino in mehurčki po celi spodnji in skoraj vsej zgornji ustnici. Peklo, žgalo, srbelo, bolelo je tako, da nisem imela volje ne za to, da bi vstala iz postelje, kaj šele za to, da bi se spravila v šolo…ja, to je bilo pred kakimi petintridesetimi leti. Stres zaradi mature, ljubezenske zadeve, fant pač ni videl, da sem zanj pripravljena umreti, povedati mu pa nisem upala… ja, tako je bilo, ker so nas učili, da je treba srce pokriti s črno ruto, da ne bi kdo videl vanj. Sem zašla, vidim. Tisto jutro sem imela najhujši herpes v življenju.

Na ustnici sem namazala cinkovo pasto, to sem tako ali tako imela v predalu, ker herpes je bil moj večni spremljevalec že od otroštva. Pa ni bilo učinka. Spravila sem se v lekarno. Farmacevtka se je ob pogledu na moje grdo prizadete ustne vidno zgrozila in mi priporočila tri zadeve. Eno glede na moje stanje najbolj. In ni bila zastonj, se ve. Precej denarja sem morala potegniti iz žepa. Potem sem mazala in krasno je hladilo, ampak ustna razvalina se je celila, mislim, dobrih štirinajst dni. No, v tem času bi se morda zacelila tudi brez vsakršne žavbe, samo tistega finega občutka hladu na ustnicah ne bi bilo, ki pa je trajal samo kratek čas….

Tako, to je bil spomin. Ni še dve leti, ko sem bila na obisku pri starem sorodniku. Zelo starem, tako starem, da sem k njemu grede v mislih že sestavljala stavke, kot :«No, hvala bogu, pa sem le še šla k njemu, preden je umrl….« Kaj podobnega.
Ampak stric me je sprejel s čikom v ustih in s šalico mošta v roki, kajti pri njem ne zvonijo, ker nima zvonca. Potrkajo, ali pa še to ne. Jaz nisem , kar stopila sem noter, na mračno lopo, za njo pa so vrata v kuhinjo. V staro, s sodobnimi pričakovanji čisto skregano, a tako toplo kuhinjo. V Jurčevo kuhinjo, ki res ima dušo.

Stric Jurč me ni nič objel, nič stiskal in javkal, kako dolgo me že ni bilo. Pač pridem ko pridem. Rekel je »dečla sedi dol«, sedla sem in prinesel je šalico za kavo in ko je skuhal, je v piskrček kapnil nekaj kapelj mrzle vode…da se kafe usede…
Potem sva sedela in ko me je pogledal od blizu, je nagnil svoj kosmati, razbrazdani obraz čisto nad mojega in ugotovil:«Ja, take štrule imaš, kot jih je tvoja mati imela celo življenje!«

Moja mati je bila njegova sestra.

»Ja, stric Jurč, herpes. Pač imam to v sebi in ne morem pomagat. Zoprna stvar. A vi ga nimate v krvi?«

»Jaz imam v krvi vse drugo,« se je zarežal.
Potem mi je rekel: »Dečla, a ti še nisem nikoli povedal zdravila za to reč?«

»Niste, ne. Ne da bi vedela. Saj si kupujem vse sorte, pa nič ne zaleže. Takoj, ko se malo slabo počutim, ga že dobim..«

»Ja, glih tako kot tvoja mati. Če je imela vročino, je imela tudi to na ustih. Že čisto majčkena, se spomnim!«

Potem mi je povedal. Nisem verjela, zdaj verjamem. Zdravilo za herpes – brez stroškov , brez stranskih učinkov, zdravilo, ki ni zdravilo. Ampak meni pomaga. Od takrat, ko sem izvedela zanj, še nisem imela herpesa. Ko se mi začne, ko začutim tisto tako znano pekočo bolečino, a še ni mehurja, vem pa, da bo vsak čas, s prstom nastrgam svoje ušesno maslo in namažem herpes. Nekajkrat, pa je ozdravljeno. Včasih se zgodi, da imam tako malo ušesnega masla, da ga komajda našobljem, pa poskušam večkrat. In herpes se ne razvije in se pozdravi.

Ne bi verjela, če ne bi preizkusila. In od takrat verjamem, da je še marsikaj, v kar so verjeli in česar so se posluževali takrat, ko ni bilo zdravnikov, avtomobilov, telefonov…samo pozabili smo na to.

Poskusite, meni pomaga, upam, da bo tudi vam.