Zakaj je prišlo do globalnega gibanja za svobodo semen?
Ljudje smo vedno bolj skeptični glede kupovanja semen pri veletrgovcih, izmenjave semen se širijo kot gobe po dežju, močno narašča pa tudi želja po shranjevanju semen na domačem vrtu med posamezniki. Zakaj le? Če še niste izvedeli dobre novice, je po skoraj dveh letih Evropska komisija dne 7.03.2015 uradno objavila obvestilo o umiku predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o pridelavi rastlinskega razmnoževalnega materiala in omogočanju njegove dostopnosti na trgu (zakonodaja o rastlinskem razmnoževalnem materialu- semenu). Uredba je vsebovala predloge, kot so npr. prepoved izmenjave semen med vrtičkarji in malimi kmeti ter prepoved uporabe in prodaje neregistriranih semen. Predvsem zaradi nasprotovanja manjših semenarskih podjetij, nevladnih organizacij, aktivnih posameznikov in vseh ostalih, ki zagovarjajo svobodo semen, predlog v Evropski Uniji ni bil sprejet. Tako imamo sedaj priložnost, da še dodatno okrepimo gibanje za svobodo semen in vzpostavimo sistem, v katerem bodo semena osnovna človekova pravica. Poleg tega moramo okrepiti zavedanje, da je edini varni prehranski sistem tak, ki izhaja iz ekološko pridelanega semena in temelji na biološki pestrosti, lokalni pridelavi in uporabi tradicionalnih metod kmetovanja (ekološko kmetijstvo, permakultura, biodinamično kmetijstvo, itd.) po načelih agroekologije ter biti na teh področjih stalno aktivni. Spodbujati bomo morali male ekološke kmete, ki delujejo v tej smeri in jih podpirati z raznoraznimi aktivnostmi, saj je to edina možnost, da bomo imeli na trgu priložnost kupiti zdravo in okolju neškodljivo hrano.
Globalno gibanje za svobodo semen izhaja iz Indije in idejna vodja omenjenega gibanja je dr. Vandana Shiva. Vandana je borka za človekove pravice na področju prehranske varnosti, zagovornica biološke pestrosti in ekološkega kmetijstva ter ne nazadnje strastna ljubiteljica in zagovornica življenja samega, v kakršnikoli obliki se že ta nahaja. Doktorirala je iz nuklearne fizike, vendar se ni odločila za kariero v znanosti, ampak je raje stopila na pot okoljskega aktivizma. Vandano sem spoznala osebno tudi sama med bivanjem na centru za ohranjanje biodiverzitete in semen Bija Vidyapeeth v Indiji. Omenjeni center je Vandana ustanovila z namenom, da bi v obliki predavanj in delavnic delila svoje izkušnje in znanje glede semen in vsem zainteresiranim pokazala zakaj ter kako si želi uveljaviti shranjevanje semen kot osnovno človekovo, predvsem pa kmetovo pravico. Semena so namreč danes predmet številnih manipulacij in zgodba o manipulaciji semena ni ravno vzpodbudna. Jo pa je treba nujno spoznati, da lahko razumemo, zakaj se pravzaprav gre. O manipulaciji semen sem se sama poučila iz prvo roke na enomesečnem tečaju Organsko kmetijstvo od A-Ž, ki je potekal na omenjenem Vandaninem centru Bija Vidyapeeth v Indiji.
Idejo za globalno gibanje svobode semen je dr. Vandana Shiva zasnovala že leta 1987, ko se je kot povabljena gostja udeležila konference v Ženevi na temo biotehnologije. Povabljena je bila zato, ker je pred tem objavila svetovno uspešno knjigo Nasilje zelene revolucije (The Violence of the GREEN REVOLUTION), v kateri podaja dokaze o tem, da je zelena revolucija zgolj poslovni manever velikih agrokemičnih korporacij, ki so vpeljali hibridna semena ter vojne kemikalije na področje kmetijstva (pesticidi, herbicidi, …). Na konferenci so sodelovali tudi predstavniki agrokemičnih korporacij, ki so začeli z vpeljevanjem svoje nove vizije- genetsko manipuliranje semen. Po njihovo je namreč velik problem, da imajo kmetje pravico do svobodnega shranjevanja semen. Zato se je na konferenci vnela debata o tem, kako kmetom preprečiti, da bi shranjevali lastna semena ter da bi semena redno kupovali pri agrokemičnih korporacijah. In s tem je na dan prišla ideja in danes že ustaljena praksa, da se z uporabo genetskega inženiringa seme zmanipulira (v seme se s pomočjo pištole ali podobne tehnologije vstavi gen drugega organizma) in patentira.
Agrokemične korporacije so s tem začele opredeljevati semena kot svojo stvaritev in izum ter začele sistematično preprečevati, da si kmetje, ki so vključeni v njihove sisteme, ne smejo več shranjevati in deliti svojih semen. Pričeli so celo s pisanjem lastnih zakonov, brez da bi bila o tem obveščena širša javnost, ki bi praviloma po načelih demokracije pri takih zakonih morala sodelovati kot glavna. Na primer, zaposleni v Monsantu, ki je vodilna korporacija na področju prodaje agrokemikalij in GSO-jev, so sami napisali zakone o patentiranju življenja v t.i. sporazumu TRIPS Svetovne trgovinske organizacije (STO). Po določilih tega dokumenta morajo vse države članice STO sprejeti zakone za zaščito patentov (pravice na intelektualno lastnino) za rastline. V skladu s tako zakonodajo je vsem, razen lastnikom patenta, prepovedano proizvajati, prodajati ali uporabljati določeno »izumljeno seme«.
V iskanju rešitev je dr. Vandana Shiva leta 1987 vzpostavila organizacijo Navdanya, s katero želi okrepiti alternativni način pridelovanja hrane brez uporabe kemikalij (ekološko kmetijstvo) in omogočiti ljudem dostop do zdrave in okolju neškodljive hrane. Na severu Indije (Dehradun, Doon Valley), kjer sedaj stoji center za ohranjanje biodiverzitete in semen Bija Vidyapeeth, si je izbrala opustošeno ozemlje, ki je bilo že popolnoma izčrpano zaradi pretirane uporabe kemikalij. Na tem ozemlju je želela raziskati v praksi, ali je možno zastrupljeno in povsem nerodovitno ozemlje spraviti nazaj v naravno ravnovesje in na njem ponovno pridelovati zdravo in okolju neškodljivo hrano. S prijatelji in podporniki je pričela ozemlje obdelovati z različnimi tehnikami ekološkega kmetijstva. Že po treh letih se je tlom povrnila rodovitnost, ki je omogočala rast vedno večji biodiverziteti rastlin. Od vrat do vrat, iz vasi do vasi in kasneje od mesta do mesta so člani organizacije Navdanya zbirali domača prilagojena lokalna semena in jih posadili na ozemlju ter začeli sami pridelovati semena ter hrano. Sprva zase, kasneje tudi za izmenjavo (semena) ter prodajo (hrana). Zaradi vedno večje biodiverzitete rastlin in kultiviranja tal na ekološki način, so se postopoma začele naseljevati različne živalske vrste- od mikroskopsko majhnih mikroorganizmov do deževnikov, široke palete insektov, ptic, itd. S prizadevnostjo posameznikov in ljubeznijo do narave ter spoštovanjem življenja vsakega bitja, je nekoč zastrupljeno ozemlje danes prava tropska oaza. Na ozemlju so zgradili tudi semensko banko, kjer ohranjajo in izmenjujejo pridelana semena. Člani organizacije sodelujejo predvsem s kmeti iz različnih držav znotraj Indije in na ta način preusmerjajo kmetijstvo v pridelavo hrane na lokalni ravni in brez uporabe kemikalij. S svojim gibanjem so v Indiji uspeli vzpostaviti že kar 111 semenskih bank, kjer se shranjujejo lokalna in ekološko pridelana semena.
Genetski inženiring semen torej ni neka fanatična resnica za reševanje sveta pred lakoto, zdravljenje bolezni ali česa podobnega. Genetski inženiring semen je zgolj poslovna ideja, ki se je zelo uspešno razvila, a ta uspeh je terjal, terja in bo terjal ogromno negativnih posledic. Zaradi gojenja GSO-jev se izgubljajo ogromne površine rodovitnih tal, zastrupljajo se ekosistemi in ogroženo je življenje organizmov talne prehranjevalne verige, pa tudi človekovo zdravje, saj se je hrana, ki je pridelana iz GSO- jev, izkazala za zdravju škodljivo.
Prvi znanstvenik, ki je javno pričal o škodljivosti GSO-jev v prehrani je dr. Árpád Pusztai, ki je med leti 1995 in 1998 izvajal poskuse na podganah. Podgane je hranil z genetsko spremenjenim krompirjem in nespremenjenim krompirjem v kombinaciji s pesticidi. Izkazalo se je, da so podgane, ki so bile hranjene z GSO krompirjem utrpele nepravilen razvoj notranjih organov, poškodbe črevesja in imunskega sistema. Dva dni je njegova študija žela uspehe, a že tretji dan je bil utišan in osebno degradiran po navodilih ministra, ki je bil pod pritiskom industrije primoran znanstvene ugotovitve zatreti. Pustzaiu so sledili še drugi neodvisni znanstveniki, med njimi dr. Irina V. Ermakova in dr. Gilles-Eric Séralini s sodelavci, ki so pokazali da GSO koruza in soja od podjetja Monstanto povzročata nepravilnosti in mutacije v organizmu, kot so rak, neplodnost in hitrejšo umrljivost med potomci. Najbolj oziroma najdlje so GSO-jem izpostavljeni predvsem američani, saj so v Ameriki z GSO-ji v prehrani pričeli že leta 1993, brez da bi bila o tem javnost obveščena. Danes je na ameriškem trgu že 88% koruze in 94% soje genetsko spremenjene. Američani pa se prav v zadnjem letu močno borijo, da bi bila GSO hrana, ki se prodaja v trgovinah, vsaj ustrezno označena.
V Sloveniji se po pravilih GSO-jev v prehrani ne sme prodajati, če pa se, mora biti taka hrana označena. Vendar to velja zgolj za pridelke rastlinskega izvora, medtem ko za živalske pa ne. Krma z genetsko spremenjenimi semeni, kot so soja in koruza, je dovoljena. Tako da smo GSO-jem v Sloveniji izpostavljeni predvsem preko hrane živalskega izvora, kot so meso, pa tudi mlečni izdelki in jajca ter seveda procesirane hrane, ki vsebuje tovrstne sestavine.
In to je le majhen košček zgodbe, ki se odvija v ozadju našega prehranskega sistema, vendar je ozaveščenost na tem področju še vedno zapostavljena, ni pa redka. Kot omenjeno na začetku, izmenjave semen se širijo kot gobe po dežju, močno narašča pa tudi želja po shranjevanju semen na domačem vrtu med posamezniki. In to predvsem zaradi tega, ker so dvomi o kakovosti semen na trgu, še bolj pa hrane, vedno večji. Izmenjave semen so bile še pred parimi leti redkost, v današnjem času pa se odvijajo skoraj v vsakem manjšem kraju po celotni Sloveniji, kjer se posamezniki vključujejo v globalno gibanje za svobodo semen.
Izmenjave semen in sadik so zelo učinkovit pristop k izgradnji skupnosti, ki smatra seme kot prosto dostopno in brezplačno kulturno dobrino in so tudi pomemben del globalnega gibanja za svobodo semen in posledično ozaveščanja posameznikov o problematiki semen. Organizacija izmenjave je precej preprosta, je pa glede na moje izkušnje dobro upoštevati naslednje: (1) izvedba je idealna pozno jeseni, ko so semena pobrana in posušena (izmenjevalci imajo takrat pridelavo semena še v svežem spominu in tako lahko podajo koristne nasvete o semenu in rastlini, ki jo izmenjujejo) ali zgodaj spomladi, preden se začne sadilna sezona, (2) izmenjava ima veliko dodano vrednost, če povabimo vsaj enega ali pa več ljudi, ki imajo izkušnje s pridelavo in shranjevanjem semen, saj je plaz vprašanj na to temo neizogiben, (3) med organizatorji naj bo več ljudi, ki bodo usmerjali udeležence, ki se s tematiko izmenjave semen srečujejo prvič, (3) prostor za izmenjavo naj bo velik in zraven njega naj bo na razpolago dovolj parkirnega prostora, še posebej če promoviramo dogodek širši javnosti, (4) na voljo naj bo več miz, ki naj bodo razdeljene po sklopih, npr: semena plodovk, korenovk, listov, cvetlic, itd., da ne pride do zmešnjave in gnetenja za eno mizo, (5) paketki za spravilo semen naj bodo pripravljeni vnaprej, (6) pisala in listi za beleženje so skoraj obveza, saj imamo na kupu veliko izkušenih ljudi in nam za vse informacije spomin ne bo zadoščal (7). Če ste radovedni, se lahko udeležite tudi brezplačne izmenjave semen društva, ki ga trenutno vodim jaz, in sicer na velikonočno nedeljo 05.04.2015.
Kaj več o tem pa v naslednjih prispevkih, saj je tematika široka in polna zanimivih informacij. Če pa želite informacije o globalnem gibanju za svobodo semen pobrskati tudi sami, pa si za zečetek oglejte spletno stran http://seedfreedom.info/. Na spletu je na voljo tudi knjižica z naslovom Zakon o semenu (The Law of The Seed), ki jo je izdala Italijanska organizacija Terra Futura v sklopu gibanja za svobodo semen. Namen knjižice je, da tako vsakemu posamezniku, kakor organizacijam in skupnostim nudi osnovne informacije o tem, kako bi zakon o semenih moral zgledati v resnici in hkrati predstavlja osnovno orodje za zahtevanje pravic na področju semen v kakršnemkoli kontekstu, kakor tudi podlago za prihodnje razvoje zakonov o semenih.