Zakaj smo brez denarja
V naši občini je 2.863 prebivalcev. Od tega nas je zaposlenih 1.393. Ja, je majhna, luštna in čisto vijugasto zavita občina po bregovih in dolinah. V zgodnjem jutru se peljem po glavni cesti, oči mi počivajo na travnatih površinah, poljih, vinogradih in vrsti hiš s sadovnjaki ali brez. Ne morem reči, da na prvi pogled ne deluje kot pravljična idila, sploh sedaj, ko mraz srebri jutra. Pa vendar se v vsakem gospodinjstvu te male podeželsko obarvane občine bije večni boj življenja iz meseca v mesec. Vem, nekaterim uspeva lažje, nekaterim težje.
Ko se takole peljem proti domu, vmes moram sicer še nekje avtu napolniti rezervoar in nakupiti nekaj stvari za kuhinjo, mi misli v tej tišini uhajajo k »veselemu« decembru. Čas obdarovanja. Čar večnega, komu kaj podariti, a prej seveda pravilno darilo izbrati in kupiti. Kako bom zvozila, z minusom ali brez na mojem računu?
Vsak mesec dobim redno plačo, katere znesek je sicer pod slovenskim povprečjem. A vsak mesec zlezem v naslednji mesec s kakšnim stotakom evrov minusa, včasih pa mi celo uspe s plusom. Čez leto mi ni uspelo prihraniti nekaj denarja za ta izreden, z lučkami obarvan mesec. Zakaj? Zakaj sem/smo brez denarja?
Ustavim se na bencinski črpalki. Pred blagajno odprem denarnico in ven potegnem modro plačilno kartico, saj nimam gotovine. Čez nekaj dni bo nakazilo plače. Saj je vseeno, če plačam – v minus. Ko se odpeljem dalje, me prešine misel, da je to že moja navada iz meseca v mesec. Prevzame me občutek nemoči, tega začaranega kroga »v minus« pred nakazilom plače!
V trgovini grem po seznamu, ki sem si ga napisala doma in zložim v nakupovalni voziček potrebne stvari. Na polici, mimo katere porivam voziček, vidim z rdečim napisom: POPUST! Ustavim se. Otrok si želi točno tole za božično darilo. Vzamem danes, da nekaj prihranim? Zakaj bi plačala polno ceno, ki bi jo plačala naslednji teden, ko bo moj bančni račun spet napolnjen? Škatla je romala v nakupovalni voziček. Še sreča, da nisem vzela samo košarice! Voziček se namreč polni in lažje je potiskati nekaj s koleščki, kot nesti …
Na blagajni stojim in opazujem svoj nakup. V vozičku se ni znašla samo škatla z igračo, ki ni bila na mojem nakupovalnem seznamu, ampak še kar nekaj drugih drobnarij. Tekoči trak stoji pred blagajno. Blagajničarka preverja neko podrobnost, ki me ni zanimala. Ni bil moj izdelek. Imam torej čas, da opazujem in razmišljam. Ko dobim plačo, plačam račune, hišne in šolske obveznosti, kredit za avto, popravilo drugega avta ali kakšno popravilo v hiši. Nikoli ne mine mesec, da se ne bi zgodilo nekaj nepredvidenega! Nikoli še mi ni padlo na pamet, da bi nekaj denarja dala na stran. Za darila, za “hude čase” oziroma za čas, ko ne bom več v službi. Hitro se potolažim, da ne morem dati nekaj denarja na stran, ko pa vsak mesec pridelam »minus«! Ampak zakaj? Še nikoli se nisem usedla in pregledala računov celega meseca. Se mi ni nikoli zdelo potrebno to narediti. V tem trenutku točno ne vem, kje in kako sem zapravila moj dohodek. Ali sploh vem, res vem, kakšen je moj mesečni proračun? Ko se premaknem v vrsti, ker se pač pomikam proti prodajalki, pogledam svoj kup, ki ga nameravam odnesti domov. Ali res moja družinica potrebuje vse tole? Zavem se, da ne prihranim, ker zapravim več kot zaslužim. Ko pospravim stvari v nakupovalne vrečke, prodajalki ponudim kartico z odloženim plačilom. Bom plačala naslednji mesec. Tolažim se sama pri sebi z grenkim okusom v ustih in bolj kot kdajkoli se zavem, kako ignoriram svoje resnično finančno stanje. Takole svoj nakup zaključim vsak mesec pred nakazilom svoje plače! In ko plačo dobim, jo polovico odmakne “minus” preteklega meseca!
Žal so današnje trenutne potrebe pomembnejše od potreb v prihodnosti. Ne samo meni. Če bi ne bilo tako, ne bi bil nakupovalni center poln hitečih ljudi, ki imajo prazne denarnice postrgane še zadnjih centov, a polne nakupovalne vrečke. Tako kot jaz, ki zdaj hitim domov z nemočno vestjo, ožarjeno s bliščem okoli sebe, ki ga nam je priredil veseli december. A trdno sem prepričana, da se usedem za mizo in svojo vest položim ob bok svojemu računu, torej moji prihodnosti brez minusa in s kakšnim stotakom prihranka.
