Vrtičkarji brez vrta – zakaj pa ne?

Zadnje čase postaja vse bolj moderno, da imaš na svojem balkonu ali terasi vsaj en lonček zelišč. Ampak večina tistih, ki so to poizkusil storiti in če so imeli le še nekaj prostora za kakšno korito, so kaj hitro prešli na največjo možno količino loncev in ostale priročne posode, v katero so podtaknil še več zelišč ali pa celo kakšno solatko, rukolo, por, korenček, papriko, paradižnik in še bi lahko naštevala.

In jaz sem ena izmed njih. Ko človek začne enkrat brkljati po zemlji in ko vidi, da to celo prinese sadove, to postane kratko malo hobi. Hočeš ali ne, ti oko vsak dan znova, bolje rečeno vsakič znova, ko si blizu svojih posevkov, uide k njim in spet in spet ugotavljaš ali je pridelek od prejšnjih nekaj ur že kaj večji in ali je kje kakšna plevel, ki bi jo lahko slavnostno izruval. No, zakaj pa ne. Konec koncev pravijo, da je problem naše moderne civilizacija ravno v tem, da nimamo več stika z naravo, zemljo in naši otroci kratko malo mislijo, da korenje, solata, cvetača in vse ostalo zraste v trgovini.

Naša terasa je na našo veliko srečo precej velika. Zato sem si rekla; če je na njej prostor za okrasna drevesa, grmičke, rožice in skalnjak…potem se bo našel še za kaj bolj koristnega. Lansko leto sem se zadovoljila z nekaj lončnicami začimb – timijan in rožmarin ter loncem peteršilja. Prav neverjetno kakšen užitek je iti po svoj peteršiljček in si ga narezati v juho, na špagete carabonara ipd.

Ali pa kako zelo posebno dober je mlad krompirček, pečen v pečici, ki si ga začinil s čisto svojimi svežimi in bio zelišči 😀

Sicer sem imela tudi en večji lonec, v katerem je rasel paradižnik, ki pa ga je kmalu začela napadati bolezen, tako da so listi in cvetovi v času ko bi moral najbolj roditi, odpadali kot za stavo. Ker pa sem bila striktno proti vsem umetnim škropivom, se je moj pridelek končal bolj klavrno. Na koncu smo pridelali natanko tri paradižnike…

Ampak ok, dovolj, da me je letos zgrabilo, da bi se bolj resno lotila tega »posla«. Prebrala sem cel kup internetnih strani in našla polno uporabnih nasvetov, kako se lotiti vrtnarjenja na terasi.

Pri vrtnarjenju v loncih bodite pozorni na naslednje nasvete:

• Dognojevanje skoraj nujno potrebno (prsti je premalo, da bi lahko brez naše pomoči (predvsem plodovke) uspešno razvile svoje plodove)
• Ne sadite ali sejte zelenjave v prst, ki je namenjena rožam. Ta je premočna in vašemu zelenjavnemu »vrtičku« naredi več škode kot koristi. Če imate le možnost, je še najboljša vrtna prst ali pa vsaj mešanica le te in kupljene prsti za sadike oz. za zelenjavo. Lahko se vam tudi zgodi, da posevek napadejo kakšni zajedavci ali pa bolezen.
• Obvarujte vaše lončnice pred zajedavci in boleznimi z naravnim škropivo, ki ga izdelamo iz 5l vode (najbolje deževnice) in jedilne žlice sode bikarbone. Jaz sem z njo enostavno pregnala bolhe, ki so začele napadati peteršilj in rukolo.
• Kot dobra alternativa za gnojenje pa se mi zdijo jajčne lupine, ki jih zdrobiš v prah ali pa pripravek iz kopriv (dobra za vegetacijo, torej za dobro rast) in gabeza (dober za tvorbo cvetov, plodov, semen).
• Pri posodi, ki jo boste uporabljali za sajenje, je pomembno, da ima na dnu luknje za drenažo. Ni odveč, če jih prekrijete z kamenčki, da se ne bi zadelala s prstjo in tako onemogočila odtekanje odvečne vode.
• Z presajanjem paradižnika naj bi počakali dokler nočne temperature na padejo več pod 12°C in je zemlja dovolj ogreta. Sadiko pa lahko posadimo čim globje, saj bo tako močnejša in bolj odporna na sušo.

Letošnje leto vrtnarjenja sem slavnostno otovorila s setvijo mešanice rukole in solate v priročni zaboj. In pridelek po približno 1 mesecu je tukaj…najboljše od vsega pa je, da rukolo lepo porežeš, »popapcaš«, nato pa rastlina požene nove liste. Upam, da bo iz tega še kakšna skleda MOJE solate 😀

Ker solate nikoli ni preveč, sem reciklirala še en zaboj iz stiropora in vanj posejala solato in mini korenček. Svoj novi posevek sem čez noč skrbno pokrivala z kopreno, da semenom nebi prišla do živega slana in mrzla jutra, ki so nas spremljali v teh prvih majskih dneh. Rezultati truda se že počasi kažejo in solata, ki jo bom ravno tako lahko rezala in bo nato ponovno odgnala nove liste, se že kaže v vsem svojem sijaju. Tudi korenčki že bibajo na plano. Na robove pa sem podtaknila še nekaj sadik pora, ki ga je najmlajši sin vzgojil v vrtcu. Sicer so precej drobcene in krhke, ampak mogoče pa kateri uspe. Potem pa je tu moja bučka, posajena k okrasnemu grmičku, kjer bo imela dovolj prostora za svoje velike liste, ki jih zna takšna jedilna buča imeti, ko se v polnosti razraste. Vidim, da njene liste nekaj »napada«, zato sem tudi njo zjutraj, ko je bila še v senci, poškrobila z pripravkom iz sode bikarbone. Na eko tržnici, ki jo Šentjernejski vrtec prireja vsako leto, smo lahko, v zameno za 5 zamaškov, dobil sadike različnih rastlin. Mi smo se letos odločili za sadiko mini paradižnika in eno sadiko nizkega fižola. Fižol že pridno raste med nasadom okrasnih dreves in ostalih okrasnih rastlin. Paradižnik pa še čaka na svoj lonec in primerno mesto, saj je sadika tako majhna, da jo bom še nekaj dni puščala zunaj čez dan in jo ponoči umikala na varno, da je ne bo presaditev preveč prizadela. Z presajanjem paradižnika naj bi počakali dokler nočne temperature na padejo več pod 12°C in je zemlja dovolj ogreta. Sadiko pa lahko posadimo čim globlje, saj bo tako močnejša in bolj odporna na sušo.

Toliko za enkrat iz eko vrtička na terasi. Tudi vam želim veliko užitkov pri »mini vrtičkih« in ne pozabite: ti niso namenjeni samooskrbi z zelenjavo, ampak predvsem užitkom in opazovanju narave ter njenih zakonitosti. Seveda pa ni večjega zadovoljstva, kot pojesti lasten pridelek. Kot so vedno govorili in še vedno radi rečejo moji starši: »Mogoče se ne splača, ampak vsaj veš kaj poješ!« Tudi na to ste lahko ponosni.