Dnevnik sodobne gospodinje – Prva vrtna opravila
Sodobna gospodinja stremi k temu, da pridela svoje. Tako je. Tudi sama sem vedno želela ponuditi domače. Ko še nisem imela svojega vrta, sem gojila zelišča na balkončku v loncih. Nato sem v lonce posadila še korenček, bučke, paradižnik, čilije in papriko. Tudi solata se je znaša v mojem koritu za rože. Žela sem uspehe in tudi neuspehe, se jezila in moledovala pred lonci, naj že vendar kaj zraste. Navadno mi je že na začetku sezone vse oklestila toča in sem začela znova. Se borila proti polžem in pridobila kar nekaj sivih las, na koncu poletja, ko se je, prej kot bi se naj, vse skupaj posušilo, pa si za sveto obljubila, da se tega lončarskega vrtičkanja ne grem nikoli več. A sem drugo leto vse ponovila…
S selitvijo iz mesta v bolj zelene kraje naše države, sem, kot vsaka poštena sodobna gospodinja, pridobila košček vrta in, tako sem mislila, čas za meditacijo. Da, pričakovala sem zen, dobila pa čir na želodcu. Lansko sezono sem se hrabro podala v pridelovanje lastne zelenjave. Uf, kakšne načrte sem imela! Z viškom pridelka, ki mi je kakopak zagotovljen, bom naredila ozimnice, da ne bom vedela kam z njo! In sem začela s prekopavanjem in pripravljanjem zemlje, kar je bilo, priznam, še najbolj sproščujoče. Z neko zvito lopato, ki je ostala še od prejšnjih lastnikov, in se mi je ob vsakem zamahu snela iz štila, sem dobesedno preorala, ne tako mali, košček odmerjene zemlje. Počutila sem se super! In potem sem z vso ljubeznijo sejala najrazličnejše kulture, ki so, po nekem čudežu, vzklile v vsej svoji veličini. Saj poznate tisto »nori kmet ima vedno najdebelejši krompir« mar ne? Jaz sem bila ta nori kmet. Cel mesec! Nato je udarila toča in mi zravnala vse nežne rastlinice z zemljo. V meni je vrelo. Od besa sem norela, preklinjala vreme in se spraševala, kaj mi je tega sploh bilo treba. Rajši bi likala tiste kupe cunj, ki me čakajo še od lanske zime… Po toči sem se seznanila še z vsemi možnimi škodljivci in mislim, da sem odkrila celo nekaj takšnih, ki še sploh nimajo imena. Skratka, dijaki iz srednje kmetijske šole, bi se lahko na mojih nekaj kvadratnih metrih vrta, poučili o vseh prebivalcih njiv in vrtov. Nato so prišli še polži. Na stotine njih in ne pretiravam. Povabili so vse svoje sorodnike in znance. In čisto na koncu je po mojem vrtu »udaril« še moj zvesti soprog. Ta je kosil travo in s kosilnico peljal kar čez mojo gredo, kjer je zraslo natanko 8 glav kitajskega zelja. Tri od njih je zmlel v prafaktorje, v opravičilo pa dejal, da so štrleli na trato. Saj sem hotela kričati, a sem ga rajši le prezirljivo gledala in ga v mislih brcala v zadnjo plat.
Nato je prišla zima in modrovanje vseh, ki so kadarkoli posedovali najmanjši kaktus, kaj mi je storiti, da se znebim škodljivcev. Kot sodobna gospodinja, ki seveda prisega na naravno, sem se odločila, da bom male barabe prelisičila s pametno izbiro zasaditve in začimbami, ki bi jih naj odganjale. In prišla je pomlad. Zaradi izrednih razmer, pričakovanja novega podmladka, sem letos, kot to naredi sodobna gospodinja, »štihanje« vrta prepustila svoji mami. Morda mi bo prinesla kaj sreče, sem si mislila, ko sem jo odprtih ust gledala, kako je metala zemljo sem in tja, in pripravila gredice za sejanje, še predenj sem jaz skuhala kavo in jo pretovorila na vrt. Zraven je moj otrok skakal po zemlji in iz nje vlekel vsakega deževnika, ki ga je njeno ostro oko zasačilo. »Zemlja je pripravljena,« so bevsknili mati in zvedavo vrgli pogled na moj začuden fris. »Še vedno imaš strune (nek škodljivec), neke bele gosenice, ki pojedo vse kar vidijo, krta in tudi kak polž še že najde« je hitela razlagati. »Ti kar jaz posejem, bom prej« je previdno nadaljevala. A tega seveda ne morem dovoliti, kakšna gospodinja pa sem, če mi ves vrt obdela mati. In sem začela sejati. Vse možno in s knjigo v roki. Letos se ne dam! Nato je »udaril« otrok, ki je želel pomagati. In sosedov maček, ki niti ni več tako sosedov, saj mu jaz kupujem brikete in sumim, da večino noči prespi v naši vrtni utici. Medtem ko sem se jaz nerodno prestopala in iskala pozo, v kateri bi lahko, zaradi vse večjega trebuha, najlažje posejala korenček, je otrok pomagal tako, da je populil vse jagode, ker so plevel. Ponosno mi je pokazala rezultat njenega truda, meni pa je pozornost zmotilo nekaj drugega. Sosedov maček, ki ga mi kličemo kar Bobi, je skopal luknjico v moji neposredni bližini, svojo zadnjo plat parkiral vanjo in se z izbuljenimi očmi zazrl naravnost vame. Napel se je in dalo se je slišati, da mu tisti glodavec, ki ga je včeraj ujel na bližnjem travniku, ni najboljše sedel. Zrla sva si iz oči v oči, jaz sem menda imela ravno tak izraz na obrazu kot on in v tistem trenutku premišljevala, kaj mi je sploh storiti. Morda dobro razumem njegov gnev ob nepredvidljivi prebavi, a vseeno obtožujem njegovo brezsramno vedenje. V moj vrt! Ta sodobna gospodinja se predaja. Pobrala sem vrtno orodje, otroku, ki se je bos! zakopaval v zemljo, zakričala, da naj mi sledi in pustila vrt, da ga dokončno prevzamejo škodljivci in Bobi. Za trenutek sem celo obžalovala, da nisem lani pustila možu na tem mestu postaviti bazena. Letos se bom pred radovednimi pogledi sosedov, ki z neodobravanjem pospremijo vsako odstopanje v ureditvi zelenic in vrtov v naši zeleni vasici, lahko »ubranila« na račun nosečnosti, do drugega leta pa me bo jeza že minila… Menda.