Razvajen otrok – zgolj mit ali družbeno pereč vzgojni problem?

Razvajen otrok, kot posledica razvajanja oz. permisivne vzgoje, se mnogim zdi danes zelo pereč vzgojni in družbeni problem.  Za tajkunsko (zlorabljevalsko) mentaliteto očitno predstavlja razvajen otrok, ki ga zanimajo zgolj lastne želje in potrebe, hudo grožnjo. Razvajenega otroka namreč ni mogoče izkoristiti, ker je on tisti, ki izkorišča (odrasle). Nekateri bi, da bi zaustavili to »zlo« permisivne vzgoje, kar ponovno legalizirali nasilje nad otroki v obliki telesnega kaznovanja in se jim celo zdi, da država z zakonskimi prepovedmi telesnega nasilja nad otroki, jemlje odraslim legalne pravice do vzgajanja lastnih otrok.

Seveda pa ima ta »strokovna javnost«, ki zagovarja izključne pravice sveta odraslih, ki naj bi bile grobo kršene s strani sveta otrok, še vedno pravo slepo pego pri resnično tragičnih posledicah škodljive vzgoje, ki jih povzročajo škodljivi starši svojim otrokom. Posledice take vzgoje niso nujno vidne že v otroštvu. Nevrotični, prestrašeni, zlomljeni mladi ljudje, ki so na antidepresivih, pomirjevalih in so jih starši že od otroštva naprej dušili, zatirali, nenehno kritizirali, uničevali osebnost, jim uničili življenja in jih obsodili na »life long suffer«, “celoživljenjsko” trpljenje z nevrotičnimi simptomi, so resnični (še vedno prikrit)družbeni problem. Teh mladih ljudi z uničenimi življenji, je pravzaprav neprimerno več, kot razvajenih (množice psihologov, psihoterapevtov, svetovalcev, socialnih delavcev se vsak dan, srečujejo z njimi, gledajo njihovo trpljenje in jim ne znajo resnično pomagati).Očitno pa obstaja nekakšna družbena prepoved, da bi se na glas govorilo o nevrozi in duševnih motnjah množice mladih.

Razvajen otrok ali mladostnik ne trpi, trpijo le odrasli okoli njega, zato je razumljivo zakaj odrasle razvajen otrok tako zelo moti. Ni tako veliko odraslih, ki bi imeli empatijo za trpljenje otroka, ki ga otroku povzročajo egocentrični pomembni odrasli. Medtem pa ima nevrotik polomljena krila, da bi sploh lahko poletel iz gnezda svojih staršev v širše socialne odnose izven družine. Škodljivi starši, ki so lastnega otroka uničili in razvili nevrotika, ga imajo pogosto na koncu doma na grbi, nesposobnega , da bi se osamosvojil. To jim ne ustreza le na zavestnem nivju, nezavedno pa ob sebi potrebujejo nekoga, ki ga lahko vsakodnevno kritizirajo, ponižujejo, sramotijo, itd. Škodljivi starši namreč brez nemočne žrtve, ki jo lahko nenehno napadajo, boleče začutijo praznino in bolečino lastnega življenja. V odnosu do svojih otrok zato od vsega začetka nastopajo, kot »buldožerji«, razdiralno, izkoriščevalsko, le s stališča lastnih potreb in interesov, brez vsake empatije za otrokova čustva in potrebe.

Kdo bo zmagovalec in kdo poraženec?

Tudi razvajeni otroci se razvijejo ob odraslih, ki imajo sami moten občutek zase in za postavljanje lastnih osebnih meja, vendar je v tem primeru, v odnosu, tehtnica zadovoljitve potreb in želja močno nagnjena na stran otroka, na škodo staršev ( v tem primeru so starši poraženci). Razvajen  otrok dobi in doseže vse kar si zaželi, naredi vse kar si zaželi, vse mu je izpolnjeno, vse mu je ponujeno na krožniku, za nič se mu ni treba potruditi, vse dobi brezpogojno brez truda, v konfliktih vedno zmaga, itd..Mnogi odrasli se kar naježijo ob značilnostih razvajenih otrok,vendar se zdi, da taka vsedopuščujoča vzgoja najbolj ogroža odrasle z visoko stopnjo narcizma, tiste, ki postavljajo svoje potrebe in želje pred otrokove, ki misljjo, da jim je že zaradi tega, ker so odrasli in starši, vedno dovoljeno uporabljati svojo moč nad otrokom in biti vedno v vlogi zmagovalca (in hočejo videti otroka v vlogi poraženca). Psihološko dejstvo je, da je najhujše kar se lahko otroku zgodi, to, da ima starša narcisa. Taki starši se zanimajo le zase in svoje potrebe in niso sposobni razumeti in priznati, legitimnih potreb drugih oseb v odnosu, kar še prav posebej velja za njihove otroke, ki so po naravi stvari, razvojno na stopnji primarnega narcizma in naravnanosti nase in svoje potrebe . Roditelj, narcis, ki je nesposoben ljubezni in dajanja, se mora tako vsakodnevno soočati z naravno upornostjo in egocentričnostjo svojih otrok, z njihovo potrebo »biti v središču«, »biti center dogajanja«, kar pri njem nujno sproža neprijetne občutke ljubosumja, tekmovalnosti, zavisti in besa. Edini način, ki ga roditelj narcis zmore v odnosu do svojega otroka je, da uniči njegov primarni narcizem, da uniči njegovo naravno potrebo po »postavljanju«, »biti center«. Tak roditelj, nesposoben ljubezni in dajanja, pahne otroka na pot v nevrozo, že zelo zgodaj, ko je njegov naravni primarni narcizem še močno izražen (že v prvih mesecih in letih življenja)tako, da ignorira njegove naravne potrebe po odvisnosti in hkrati zatira njegove naravne težnje po avtonomiji. Otrok, mlad človek nevrotik, je žrtvovan na oltarju narcizma lastnega starša, narcisa.

Bistvo dileme »ali nevrotik ali razvajenec«, je torej v tem kam je v odnosu nagnjena tehtnica moči in s tem zadovoljevanja potreb in želja, ali na stran staršev ali na stran otroka. Nevrotični, psihopatični, mazohistični ali narcistični starši bodo vedno imeli problem ravnovesja moči in s tem pravičnosti, pri zadovoljevanju potreb v odnosu z otrokom. Eni bodo hoteli biti prepogosto zmagovalci, imeti moč v svojih rokah, na račun otrokove moči in zadovoljenih potreb, drugi pa se bodo obratno postavljali v vlogo poražencev, ki vedno popustijo otroku, in s tem zatajijo lastno moč in lastne potrebe. Tuj jim je proces razvijanja zdravega odnosa, »odnos zmagam-zmagaš« (Bluestein),  »reševanje konfliktov brez poražencev« (Gordon), kjer gre za ravnovesje moči med otroki in starši, kjer se starši zavedajo, da morajo otroku dopustiti občutek moči in zadovoljitve njegovih (narcističnih) potreb in hkrati ne zanemariti svojih.

Razvajen otrok, kljub vsemu, ne bo nevrotik

Kakorkoli je razvajen otrok lahko zoprn (kar tudi je), se moramo le zavedati, da pretirano svobodni, »razpuščeni« otroci ne bodo, ko bodo postali odrasli, imeli potrebe po antidepresivih, ne bodo obiskovali psihoterapije, to bodo počeli tisti mladi, ki so bili vzgajani prestrogo in brez take ali drugačne možnosti svobodnega izražanja. Nevrotiki se ne naredijo v preveč svobodnih (»razpuščenih«) družinah, temveč v družinah z nič ali premalo svobode,kjer so člani preveč navezani, prepleteni med sabo,kjer so meje med člani zabrisane, kjer je nujno doma, ne vedno vidno, zlorabljanje najranljivejših.O nevrotičnih mladih ljudeh, kot množičnem, patološkem družbenem pojavu , ki so rezultat  slabega ravnanja škodljivih staršev, je v našem prostoru veliko pisal že znani psiholog Marjan Košiček, pa ni bilo prav nobenih javnih odzivov na njegove ugotovitve. Košiček je bil edini v našem prostoru, ki je brez dlake na jeziku omenjal pojem »škodljivi starši«. Omenjal je čustveno motene starše, ki uporabljajo vse vrste poniževanj in razdiralnih kritik v odnos do svojih otrok, tudi takrat ko so ti v stiski, in bi potrebovali starševsko podporo. Od rojstva naprej vsakodnevno doživljajo duševno (in telesno) trpinčenje in sistematično uničevanje njihove osebnosti in samopodobe. Nedvomno vsakodnevno poslušajo klasične parole črne pedagogike : »razvajen si, len si, da kar smrdi od tebe!«, »tako, kot si boš postlal, tako boš ležal«, »brez muje se še čevelj ne obuje«, in podobno. Vedeti je treba , da je beseda »razvajenost« najbolj priljubljena ravno pri škodljivih oz. strupenih starših (kot jih je imenovala Susan Forward v knjigi Strupeni starši), ki hkrati nerealno zahtevajo od svojih otrok popolnost. Razvijanje nekakšne paranoje pred razvajenostjo in »mita o razvajenost«, hkrati pa poskusi zanikanja  duševnega trpljenja otrok in mladih ljudi v družinskih okoljih, najbolj jasno kaže na dejstvo, da je družba danes še vedno, bolj na strani odraslih in ne na strani otrok (kot je to revolucionarno pronicljivo ugotavljala Alice Miller). Nihče ne zagovarja razvajenosti, vendar je res, da je razvajen otrok nevaren tekmec, grožnja nevrotičnemu odraslemu, ki se boji, da bo s tem izgubil svoj privilegij moči, ki ga ima v odnosu do otroka. Razvajen otrok je pretirano zahteven otrok in je zaradi tega nevrotičnemu odraslemu nesprejemljiva konkurenca, saj od njega ne more ničesar dobiti,ne more zadovoljiti svojih potreb in želje na račun otroških.

Pred mesecem ali dvema je znani slovenski psihiater in sodni izvedenec, dr. Gorazd Mrevlje,  v pogovorni oddaji na rtv Slo 1 povedal za ta trenutek  že kar bogokletno misel, da je »današnji mladini težko pri odraščanju in vključevanju v družbo«. Ta javno izrečena misel je v popolnem nasprotju s tistim kar je trenuten trend, ki se kaže v močni nestrpnosti do t.i. razvajenosti in s tem do otrok in mladih ljudi nasploh. Dr. Mrevlje spada med tiste žlahtne ljudi in strokovnjake, ki sta jih zame predstavljala že psihiater dr. Jože Lokar (žal umrl že 1996), dr. Slavko Ziherl (umrl 2012)in Hubert Požarnik. Ti strokovnjaki niso podlegali splošnemu mitu o razvajenosti, temveč so se zavedali, da je svet odraslih, tisti, ki je problematičen in ne svet otrok, ki naravno pričakuje pomoč in podporo za lastno samostojno življenje od odraslih.Ko sem razmišljal o tem kaj razlikuje ti dve skupini strokovnjakov, (večina  se ukvarja s pomočjo ljudem v stiski), sem prišel do zaključka, da je to predvsem ena ključna značilnost. In to je EMPATIJA. Po slovensko bi rekli sočutje in občutljivost za človeka, pristna človeška toplina. Pri prvih vidim tega zelo malo, druge pa ta žlahtno lastnost določa in krasi v njihovi osebnostni celovitosti. V zvezi s tem ne bom pozabil primera kako je dr. Lokar javno pokazal svojo empatijo ob poskusu okupacije JLA na Slovenijo, junija 1991. Dobro se spominjam njegove ogorčenosti, ko smo vsi v medijih lahko gledali predaje mladih vojakov JLA, ki sami po sebi niso bili ničesar krivi, niti niso vedeli kaj se dogaja in v kakšne namene jih bodo uporabili generali. Takrat je Lokar ogorčeno javno vzkliknil: »Ne mučite mladih ljudi!«. To je bil zame pristen izraz empatije, skrbi in tudi ljubezni do mladih ljudi, človeka, ki je humanist po naravi svoje duše.

Verjamem, da tisti, ki zelo vztrajajo na domnevnem »zlu«, ki ga imenujejo »razvajenost«, pogosto ne premorejo potrebne empatije za mlade , kot tudi ne za sočloveka nasploh ne. Še več, vsak, ki trpinči ali zlorablja otroke (telesno, duševno, spolno, ekonomsko), bo hkrati prisegal na splošno zlo, ki se imenuje razvajenost. Čeprav ne trdim, da razvajenost ne obstaja in da ni zoprna, menim, da ni potrebna nobena paranoja in pretiravanje z nekakšnim »mitom o razvajenosti« in da to ni noben tako zelo hud družben problem.Danes so merila, ki jih postavlja družba še veliko ostrejša, večja je tekmovalnost, pričakovanja in obremenitve, ni služb, ni stanovanj za mlade družine, družbena realnost pa, z vsemi katastrofalnimi zgledi skorumpiranih družbenih avtoritet, nič kaj obetavna. Mladi ljudje pa potrebujejo upanje za naprej. In podporo. Če tega družba kot celota in odrasli v njej ne zagotavljajo, potem je to znak, da je z družbo nekaj hudo narobe. To pa je danes vsem očitno.

Mag. Zvone Krušič