Vsak naj pred svojim pragom pometa

Nov dan. Dan za razmišljanje, ki že kar nekaj časa tli v meni. Oh, kako bi bil svet lepši, če bi vsak znal pometati pred svojim pragom. Ne pa pred tujim.

Rek, vsak naj pometa pred svojim pragom, se mi včasih zdi le obrabljena fraza, ki pa je v resnici nihče ne upošteva. Le redka peščica ljudi. Sama sem med njimi. Oziroma se po najboljših močeh trudim, da je tako. Saj, priznam, konec koncev, sem tudi jaz le človek. Rada pomagam, če me prosijo, sicer pa se držim ob strani. Svoje mnenje povem, ko me vprašajo. Vsekakor pa se ne vtikujem v odločitve drugih. Četudi bližnjih. Vsak zase ve. In zato naj vsak pometa le svoj prag. Mojega pustite pri miru. Prosim!

In potem pridejo mimo, češ, da imajo izkušnje. Vedo več kot jaz, saj so starejši, so bili v podobni situaciji. Podobni? Morda. Vendar – enaki? Ne.

Zato – seveda, lahko mi svetuješ. Prosim, daj, a takrat, ko te za to prosim. Ne vsiljuj mi svojega mišljenja, nasveta, načina. In hkrati, prosim, ne čuti se užaljeno, če zavrnem tvoj nasvet. Če se mi ne zdi primeren. Prav tako, ne vzemi za slabo, ko rečem – pusti me pri miru. Ne želim nasveta. Ne potrebujem ga. Pusti mi dihat.

Seveda, nasveti so super. Včasih nam pomagajo, da na svet pogledamo še z drugega zornega kota. A, naj bo nasvet dobronameren, nevsiljiv.

In potem iznenada pride nov dan. Nastane nov ”problem”, ki v moji glavi pravzaprav ni problem. Je ”le” situacija, ki jo v danem trenutku rešujem, kot se mi v danem trenutku zdi prav, da se jo reši. In iz problema, ki pravzaprav ni problem, nastane en res hud problem, ki ga ustvari tretja oseba, ki meni, da mora priti še na moj prag. Malo pomesti. Ker jaz ” da ne znam” in ”ne zmorem”.

Saj vemo, pri sosedih je vse boljše, vse bolj zanimivo. Naše težave in zagate pa pometimo pod preprogo. Naj bo videti, da jih ni.

Ste morda že kdaj opazili, da ljudje, ki radi delijo nasvete in se vtaknejo v to in ono in še tisto, o sebi pravzaprav povedo zelo, zelo malo. Vsaj osebnih reči ne. Oseben težave drugih? Seveda. To je pa drugače. O tem je lažje govoriti in modrovati. O sebi pa ne povedo ničesar. Pričakujejo, da jim boš razgalil dušo, v zameno pa dobiš … Nič! Le en firbčen, vtikljiv nos, ki ga vtaknejo v vse, le tja ne kamor bi ga morali. V svoje življenje, svoje težave.

Meni osebno so najhujši tisti ljudje, ki menijo, da imajo neko posebno poslanstvo na tem svetu, da se lahko vtaknejo v čisto vse. Resnično, ni je reči, o kateri ne bi imeli nekaj povedati. In si mislim – a ni to pravzaprav naporno? Kaj imajo od tega? Neko osebno zadovoljstvo, da ”delajo dobro”? Oh joj, ko bi le vedeli, da lahko kdaj komu naredijo le hudo in morebiti še večjo zmedo.

Ljudje smo res čudni. Namesto, da bi pometli svoje težave in skrbi, ter jih pospravili in odvrgli. Ne, jih skrijemo in rajši pometamo skrbi in tegobe, ki niso naše. Čudna bitja smo. Čudna.

Zakaj se ljudje tako zelo radi vtikamo v druge? Namesto, da bi pogledali vase? Nam je res tako hudo videti in pogledati v oči našim lastnim napakam, tegobam? Je bolj zanimivo brskati po tujih smeteh? Najbrž res. Tiste, ki smo jih sami odvrgli, že poznamo. Kaj pa rešitev le-teh? Pozabimo, da obstajajo. Rajši se osredotočimo na druge. Izpostavimo njihove šibke točke, da prikrijemo svoje. Žalostno, mar ne?

Oh, ja kako bi bil svet lepši, če bi se ljudje več brigali zase in manj za druge. Sama iskreno, nimam časa za težave drugih. Seveda jim prisluhnem. Rada pomagam, svetujem, povem svoje mnenje in pogled – a le takrat, ko (in če sploh), me za to vprašajo, prosijo.

In potem se kdo čudi in mi reče:”Ja kako pa da tega ne veš!? Kje le živiš!”

Živim v svojem svetu. Svoje življenje. Sama s seboj imam dovolj dela, obveznosti, težav. Ne potrebujem še drugih. Zato se v druge ne vtikam. In ravno zato me morda vtikanje drugih vame še toliko bolj zmoti.

Za konec želim deliti še lepo misel, ki mi je prišla pod roke ravno v času nastajanja tega besedila. Naj nam bo misel vodilo. Imejmo se radi. Pomagajmo si. A … vseeno, pustimo ljudem dihati. Naj sami pospravijo svoj prag. In vi svojega.

Danes se imejte raje, kakor ste se imeli včeraj. Ljubezen prija!
(Louise Hay)