Ali znamo biti hvaležni?
Hvala in prosim sta na vrhu seznama besed, za katere pričakujemo, da bi bili v stalnem besednjaku. Tudi otrokom kar naprej ponavljamo: “Kako se reče?” ko pričakujemo, da se bodo zahvalili ali zahtevo spremenili v prošnjo. Pa se s tem, ko se naučimo, da je treba reči hvala in prosim, naučimo tudi hvaležnosti in spoštovanja? Občutek imam, da besedico ‘hvala’ izrekamo kar mimogrede. Da v njej pogosto ni globljega pomena. Da jo izrečemo zato, ker so nas nekoč tako naučili in, ker se nam zdi, da je tako prav, predvsem pa, ker se od nas pričakuje, da jo izrečemo. Pogosto pa ne izraža dejanske hvaležnosti.
Ko na koledarju ostane le še list, morda dva, ko dnevi postajajo turobnejši in krajši, začne vsak pri sebi gledati nazaj. Zavedamo se, da se leto počasi približuje koncu, da je brezskrbno poletje odšlo med spomine in da je pred vrati novo poglavje naše življenjske knjige. Še zelo dobro se spomnimo, kako smo nazdravili ob vstopu v to leto. Skorajda še okušamo novoletni šampanjec, pa se že počasi najavlja novo praznovanje. Se tudi vam zdi, da čas hitro beži? Da je vse minljivo?
Spomladi smo zbudili vrtičke in polja, v zemljo položili seme, ki je jeseni obrodilo sadove. Kakšno leto bolj bogato, drugič spet skromneje. Ko nam vremenske razmere otežujejo delo, uničujejo domove in vrtove, se tako radi pritožujemo. Večkrat sicer upravičeno nergamo čez vse po vrsti in jamramo nad vremenom. Kaj pa, ko je letina obilna? Znamo izraziti hvaležnost za dobro letino ali zasluge pripišemo le sebi, ker smo pač pridno zalivali vrt in posadili izbrane sadike? Po hudih pozebah ali uničujoči toči kmetje, sadjarji in vinogradniki radi spregovorijo o svojih težavah, pogosto se pojavijo v medijih in potožijo o slabi letini in posledično izpadu dobička. Kaj pa, ko je dobra letina? Vinogradniki se morda pohvalijo z vrhunskim letnikom vina, drugi pa običajno molčijo o obilnem pridelku. Ko je letina dobra, je to samoumevno, ko pa je slaba, pa iščemo krivce tu in tam.
Različna ljudstva že od nekdaj izražajo zahvalo z različnimi obredi, kjer darujejo delež pridelka, živino, v nekaterih ljudstvih pa celo ljudi. Ne glede na to, v koga posameznik veruje in se mu zahvaljuje, je vsem skupno izkazovanje hvaležnosti. Pri nas kristjani praznujejo praznik zahvale oziroma zahvalno nedeljo v začetku novembra (prvo nedeljo po prazniku vseh svetih). Če so se verniki na ta praznik včasih zahvaljevali predvsem za dobro letino, pa je zdaj to praznik hvaležnosti za vsa področja življenja.
Tudi v Severni Ameriki poznajo praznik zahvaljevanja. Četrti četrtek v novembru namreč slavijo nacionalni praznik zahvalni dan (Thanksgiving day). Tudi tam je to bil sprva verski praznik, ko so se Bogu zahvaljevali za dobro letino. Danes pa se na ta dan Američani spominjajo težav, ki so jih imeli zgodnji priseljenci iz Evrope. Praznovanje zahvalnega dne obvezno vključuje obilno večerjo, pri kateri se zbere vsa družina. Tipični jedi ob tem prazniku sta pečen puran in bučna pita. Že tradicionalno pa prostovoljci pripravljajo pojedine tudi za reveže, ki se lahko na ta dan dobro in do sitega najejo.
Pravijo, da ima zdrav človek tisoč želja, bolan pa le eno. Dokler smo zdravi, namreč jemljemo to kot samoumevno. Šele, ko nas doleti kakšna poškodba ali pa se nam skrha zdravje spoznamo, kako dragoceno je življenje brez bolečin. Žal vse premalo cenimo eno največjih dobrin – zdravje. V hitrem tempu življenja je namreč pomembnejše vse drugo, naše telo pa je pogosto potisnjeno na stranski tir.
Tudi na drugih življenjskih področjih je podobno. Dokler je vse v redu, nam je to samoumevno. Ne razmišljamo o tem, da smo dobro, da živimo v precej mirnem okolju, brez vojn, da nam je marsikaj na voljo. Čeprav bi lahko imeli več, bili bolj zdravi ali bi si želeli manj časa preživeti v službi, je na svetu veliko posameznikov, ki bi takoj zamenjali svoje življenje z našim. Že to, da imamo streho nad glavo, vsaj osnovne dohodke, povprečno zdravje, možnost izobraževanja, družino in prijatelje … je nekaj, česar si marsikdo želi, pa mu ni dano. Pa naj si bo to po tuji ali lastni krivdi. In običajno je tako, da znajo tisti, ki so za marsikaj prikrajšani, vse bolj ceniti in biti hvaležni ter ne jemljejo vsega za samoumevno.
Da bi bil svet lepši pa je nujno, da se zavedamo minljivosti vsakega ugodja in udobja in predvsem naše lastne minljivosti. Ni potrebe, da bi svojo hvaležnost obešali na veliki zvon. Živeti je potrebno s hvaležnostjo v mislih in srcu. Nikakor ni narobe, če uživamo in če si znamo privoščiti. Ravno nasprotno, potrebno je izkoristiti priložnost, a le, dokler na ta račun ne prikrajšamo drugih. Hvaležen človek ni sebičen in ni vzvišen. Ni mu treba glasno izgovarjati besed zahvale, ampak to izražajo njegova dejanja. Hvaležnost se zrcali v njegovem pogledu.
Največja radost namreč ni prejemati, ampak dajati.