Ladislav Troha in njegova gladovna stavka – moj pogled

Pri Trohi na Gregorčičevi

Gospoda Troho sem obiskal s prijateljem na Gregorčičevi ulici v Ljubljani, v juniju, nekega soparnega popoldneva, ko se je, poleg njegove gladovne stavke, ravno dobro začenjalo tudi svetovno prvenstvo v nogometu. Nekateri so mu takrat modro a neuspešno svetovali, da čas, tudi zaradi nogometa, ni pravi za gladovno stavko.

Takoj sem opazil, da ima Troha trdna osebna načela (tudi tako, da mora biti žena podrejena možu), ki bi jih jaz označil za toga in neživljenjska, vendar me taka drugačnost ne moti, če ne posega vame osebno.

O gospodu Trohi, t.i. »pojočem majorju« sem sicer že prej kaj slišal, o tem kako se je brezkompromisno uprl nepravici v vojski in zaradi tega menda ostal brez službe, pa tudi o nekakšni samougrabitvi …

Osebno ga nisem poznal in ko sem slišal, da bo gladovno stavkal zaradi korupcije in vsega gnilega, kar se je v državi nabralo, sem bil najprej navdušen nad njegovim pogumom, načelnostjo in odločnostjo, da nekaj javno ukrene.

Tudi sam sem doživel krivico s strani državnih, javnih institucij in določenih sodišč (Delovno sodišče v Mariboru, Vrhovno sodišče), zato vem, kako je, če nimaš nikogar na svoji strani in se vsi poskrijejo, ko ti potrebuješ pomoč. Zaradi lastne izkušnje sem dojemal ravnanje gospoda Trohe kot izjemno plemenito in pogumno. Še kako dobro razumem njegov nemočni bes, ko si osamljen v svojem boju in nesreči in ne moreš razumeti, kako to, da ti nihče noče ali ne more pomagati. Tudi sam nisem mogel razumeti, kako to, da me je lahko skorumpirano, tajkunsko vodstvo na Univerzi v Mariboru (!), kjer sem bil zaposlen, s svojimi avtokratskimi metodami zastraševanja in manipuliranja z ljudmi tako učinkovito izoliralo, da so so se domala vsi sodelavci obračali stran in mi nihče ni bilo pripravljen pomagati? Kako je mogoče, da ostaneš sam sredi množice ljudi, brez pomoči?

Trohine občutke lahko razumem, ker sem imel podobno osebno izkušnjo. Zaradi tega lahko celo razumem njegove žalitve, ki smo jih bili deležni mnogi, ki smo sicer podpirali njegov boj: »Gledate samo na svoje riti, bleferji, partijski privilegiranci, udbomafijci, itd..«.  In tukaj se začne moje vprašanje samemu sebi: kaj imam jaz osebno opraviti s Troho? Nekaj že, zagotovo.

Na Gregorčičevi je bilo takrat zbranih nekje od petnajst do dvajset ljudi, ki so podpirali Troho in njegovo gladovno stavko. Poleg je bila še njegova družina, žena in dve punčki, stari sedem in deset let, če se ne motim.

Žena je bila vidno zaskrbljena, večkrat solznih oči, v očitnem strahu za moževo zdravje in življenje. Takrat je stradal »šele« trinajst dni in je bil še v solidnem telesnem stanju. Rekel je, da nima nobenih izkušenj z daljšim gladovanjem, zato je bilo mogoče občutiti nekaj njegove negotovosti, verjetno tudi strahu za lastno življenje. Deklic sta se brezskrbno igrali in tekali sem ter tja med ljudmi.

Že takrat sem se spraševal ali res morajo otroci biti del te tesnobne kalvarije odraslih, del njihove drame in mučeništva? Otroci namreč vse, kar se dogaja okoli njih, vsrkajo v svoje duše. Res ni nikjer nikogar, ki bi jima v tem času nudil toplo zavetje? Morajo res preživljati dneve z očetom, ki se je za svoje ideale pripravljen žrtvovati do smrti, mama je pa cele dneve v skrbeh zanj?

Takrat sem čutil veliko sočutja za to družino, ki je bila pripravljena s svojo lastno žrtvijo kazati na rak rane naše družbe. Danes čutim sočutje le še do deklic, ki morajo kot popolnoma nedolžne biti priča bolečini, strahu in norosti odraslih, lastnih staršev, ki bi naj v prvi vrsti poskrbeli za njihovo varnost in zavetje. V tem smislu se mi pojavlja tudi eno od vprašanj, ki so Slovence, opazovalce uprizoritve Trohine kalvarije, ponovno razdelila med tiste »za« in tiste »proti«: ali je res vredna žrtev na kocko postavljenega blagostanja in duševnega zdravja lastnih otrok, za lastne ideale reševanja družbe? Ne morem si tudi kaj, da ne bi pomislil, da ima prisotnost otrok v tem primeru svojo vlogo pri izsiljevanju in čustvenem pritisku na javnost.

Čustvena manipulacija

Kulturni program«, ki je bil predviden za srečanje, je bil v stilu sampromocije samega Trohe, »pojočega majorja«. Zapel je nekaj domoljubnih slovenskih pesmi, pri tem zabrenkal na kitaro in imel kratek govor o nujnosti sprememb v politiki in družbi in o tem, kako »nikomur ne moreš več zaupati«, kako »nas politiki prinašajo okoli«, kako »nam grozi propad«, kako »nam mediji lažejo,  so pristranski in kako on sam in njegova gladovna stavka, doživlja medijsko blokado« itd.

Na koncu govora je še povedal nekaj, kar je pri meni vzbudilo notranji alarm: »Jaz bom vztrajal do konca svojega boja, od vas pa je odvisno ali bom še živel ali ne«, nekaj v tem smislu. Ob teh besedah ga je skoraj premagal jok, in seveda sem takoj pomislil na njegovi dve hčeri, saj bi bilo nadvse žalostno oditi s tega sveta in zapustiti ti dve otroški bitji, ki ga imata brezpogojno radi in ga nadvse potrebujeta.

Pri meni je vsekakor uspel vzbuditi tudi sočutje in verjetno pri marsikaterem od prisotnih. Me je pa hkrati takoj nekaj zmotilo: in sicer občutek, da sem tudi jaz odgovoren ali bo izid njegove gladovne stavke tragičen ali ne. Torej sem se soočil tudi z občutkom krivde zaradi osebne odločitve gospoda Trohe, da gladovno stavka in s tem postavlja na kocko svoje življenje, jaz pa sem lahko celo kriv za njegovo smrt. To se mi zdaj zdi zelo prefinjena čustvena manipulacija.

Ali si žrtev ali partijski privilegiranec

Od Trohe in njegove gladovne stavke sem se v nadaljevanju sicer precej kislega poletja oddaljil, gledal tudi svetovno nogometno prvenstvo, živel naprej s svojo družino, hkrati pa upal na sonce, da bi se lahko na morju tudi malo kopal in sončil, kar obožujem.

Po 54 dneh Trohinega stradanja (!?) sem pa prišel z njim v besedni dvoboj na FB in takrat mi je očital, da »skrbim samo za svojo rit«; da sem »partijski privilegiranec«, ker si privoščim nekaj dni na morju, morda tudi »buržuazni element« itd.

Torej sem na spletnem omrežju po skoraj dveh mesecih od mojega obiska Trohe ponovno doživel, da mi je direktno skušal vsiliti občutek krivde, ker sploh živim, ker se ne grem gladovne stavke z njim, ker skrbim za svoje otroke in ker, bog ne daj, celo mislim na uživanje ob kopanju in sončenju. Ponovno sem doživel občutek, da Troha pričakuje od kogarkoli, s katerim pride v stik, da se bo žrtvoval podobno kot on, žrtvoval za njegova prepričanja in ideale, ki jih generalizira na vse druge. Hkrati pa z lastnim zgledom psihično pritiska in čustveno izsiljuje vsakega, ki mu pride bližje.

Ker sem v osnovi razumel Trohine občutke in hkrati spoštoval njegovo odločenost, da nekaj naredi in ker sem tudi sočustvoval z njegovo notranjo nesrečo in trenutno bedo njegove družine, se zavestno nisem kritično oglašal na permanentna jadikovanja njegove žene na FB, njene črnoglede klice na pomoč, njeno paranoično kritiziranje medijev, pa tudi spodbujanje ljudi, naj se pridružijo Trohi, na koncu pa celo paranojo pred tem, da bi reševalci Troho prisilno odpeljali, ker bi ga naj hoteli ubiti.

Kmalu sem spoznal, da njegova žena brezpogojno deluje po ukazu Trohe, da ima oprane možgane s strani svojega moža, da je pripravljena narediti totalno vse, da mu ustreže,  morda celo, bog ne daj, zatajiti lastne otroke.

Zapuščajo ga mnogi

Spraševal sem se: kako lahko nekdo tako dolgo vztraja na družabnem omrežju (FB), in pri tem nima uspeha, resničnega odziva ljudi in predvsem – odziva novinarjev? Njeni obupani vpisi so se mi zdeli vedno bolj osamljeni, brez všečkov in podpore, skratka ignoranca. Večja kot je bila ignoranca javnosti  večji so bili pritiski s strani zakoncev Troha.

Ni bilo težko za vedenjem njegove žene videti osebno filozofijo Trohe, ko skuša »z glavo skozi zid« doseči svoje cilje, ko čustveno izsiljuje, manipulira, igra mučenika, zna tudi blefirati (več kot 40 dni je namreč z medicinskega stališča najvišja meja gladovanja, no, pri Trohi je pričakovati tudi čudeže) za dosego svojih ciljev.

Vse to pa mu ne prinaša nobenega uspeha, normalni ljudje namreč bežijo od nekoga, ki ima vedno vse prav, ki jih ponižuje, žali, jih skuša podrediti in jim vsiliti svojo voljo. Na FB sem se srečal z bivšimi podporniki Trohe, ki so ugotovili, da je pri njem mogoče le dvoje: ali se mu podrediš ali pa ga zapustiš. Zapuščajo ga mnogi, njegova žena bo pa brez vsakega dvoma vztrajala z njim do kakršnega koli konca.

Kdo je odgovoren za Troho?

Moje prepričanje je, da je vsakdo odgovoren za lastne odločitve in ravnanja. Če se je nekdo odločil za gladovno stavko, naj pri tem prevzame odgovornost za to svojo odločitev, ne pa izsiljevati drugih, še posebej, ko je priča lastnemu neuspehu.

Sprašujem se tudi kakšna je družbena koristnost takega javnega delovanja človeka s tako osebnostjo, ki ne prevzema odgovornosti za lastna odločitve? Troha je očitno popolnoma zlit s svojimi cilji, je obseden z njimi, zasvojen, nima nobene distance do njih. Zato s svojim ravnanjem, pravzaprav doseže ravno nasprotno od želenega, doseže tisto, česar si ne želi.

Tako tipično slovensko mučeništvo, garaški pristop z glavo skozi zid, brez kančka zdrave ironije in humorja, smrtno resno in vojaško zategnjeno, očitno ni tisti pravi, ki bi prinašal uspeh v kakršnem koli pogledu. Zanimivo bi se bilo vprašati, kako to, da za razliko od Trohe drugi slovenski mučenik, Janez Janša, trenutno dosega tako močno podporo ljudi, ki bi mu sledili tudi v pekel, čeprav ga oblast skuša uničiti in je pravnomočno obsojen. Karizma Janše deluje in je ne uniči niti zapor.

“Reševalcem ne zaupam, ker ga hočejo ubiti”

Po zadnjih dogodkih, ki sem jih videl na videu, ko so prišli reševalci po Troho in mu želeli pomagati, seveda ne na političen način, temveč zdravstveno, in ko je njegova žena na FB ponovno zagnala preplah, da naj vendar pomagamo, ker  da ga hočejo zdaj reševalci na silo odpeljati v Klinični center, sem se odzval tako Trohi kot njegovi ženi.

Dva meseca je žena neuspešno pritiskala na javnost s pozivi, naj kličemo Urad predsednika in novinarje na uredništva medijskih hiš, pa očitno ni bilo nobenega uspeha. Tudi iz tega razloga sem zadnje njene klice na pomoč ponovno doživel kot čustveno izsiljevanje, saj mi je poslala sporočilo na FB sredi noči in me v njem obupano prosila, naj kličem Urad predsednika države.

Odvrnil sem ji: »Vaš mož  zdaj potrebuje zdravniško pomoč, ne pa predsednika, če vas je seveda strah za njegovo življenje«. Odgovorila mi je, da »reševalcem ne zaupa, ker, da ga hočejo ubiti«.

Evo, paranoja je pač paranoja, ki ima v tem primeru še svoj politični namen. Seveda se mi je zdelo nesmiselno klicati predsednika, zato sva hitro končala. Skratka, na tak način ni mogoče komunicirati in jasno mi je, zakaj Troha nima nobene pomoči, njemu pa seveda nikoli ne bo. Celotno njegovo ravnanje s podporniki, politiki in novinarji mi je dalo občutek, da nekaj zavestno počne, nevedno pa vse to ruši. Na vsak način hoče izsiliti politične spremembe hkrati pa očitno moli h bogu, da jih ne bi bilo. Če bi se zgodilo kaj dobrega in pozitivnega, po komu bi potem lahko še pljuval? Žaganje lastne veje, na kateri sediš, je očitno slovenski nacionalni šport, ki ga Troha le pooseblja.

Spreminjajmo svet odgovorno

Čeprav se seveda revolucionarna pričakovanja gladovne stavke pojočega majorja Ladislava Trohe in mojega osebnega boja za pravico, ko sem v službi, na Univerzi v Mariboru, doživel krivico, ne morejo primerjati, si bom vseeno drznil narediti primerjavo.

Jaz sem le uspel, čeprav težko, namesto da bi samo udrihal po vseh, prevzeti odgovornost za to, kar se mi je dogajalo. Vedno bolj verjamem, da je vse, kar se ti dogaja, tvoja osebna odgovornost, ker je pač del tvojega, samo tvojega življenja. Zato je moj boj, za razliko od Trohe, tudi imel vsaj nekak uspeh.

Priznal sem sebi, da se borim predvsem zase in ne v prvi vrsti za »blagor naroda«. Kasneje sem spoznal, da so mi mnogi ljudje, tudi v službi, ne da bi sploh vedel ali jih prosil za to, izdatno pomagali. Pomagali so mi sodelavci, pa tudi ljudje z več vpliva kot novinarji, mediji, pa tudi določeni pošteni (sicer redki) sodniki. V mojem primeru so pomagale tudi zdrave, pozitivne sile, medtem ko jih pri Trohi očitno ni, ker jih ni sposoben videti.

Kakorkoli je Troha morda le neke vrste vest za ljudi z družbeno močjo (in v tem JE tudi uspeh njegove kalvarije), ki vodijo slovenski korporativni hlev, pa je nemogoče zanikati, da je vsak odgovoren za svoje odločitve in ravnanja, kot tudi za svoj lastni uspeh ali neuspeh in ga nima pravice obešati drugim.

Poleg tega imata Troha in njegova žena kot odrasla človeka vedno svobodo izbire, medtem ko ju njuna otroka nimata in sta popolnoma odvisna do odločitev svojih staršev. Kakorkoli bi lahko bili cilji staršev Troha morda plemeniti, pa sta v to svojo kalvarijo potegnila tudi svoje otroke. Če bi sam  moral izbrati med reševanjem sveta in varovanjem otrok pred psihičnim trpinčenjem, bi izbral slednje. Zato je moje sočutje namenjeno zdaj le še njunim deklicam.

Primer Trohe in njegove gladovne stavke mi je še enkrat potrdil, kako je pomembno, da se ob poskusih spreminjanja zunanje realnosti, tudi družbene ali politične, najprej zazremo sami vase. Sem za odločnost, ko gre za spremembe. Malo ironične distance, humorja ali zabave namesto mučeništva, pa ob vsem tem lahko samo koristi. Je res smiselno postavljati na kocko lastno življenje zaradi barab, ki niso vredne, da bi jih pes poscal?

Gospodu Trohi in njegovi popolnoma vdani ženi bi torej še zaželel več veselja in zadovoljstva v življenju, kljub temu, da svet okoli njiju ni popoln in tudi nikoli ne bo.