Naključja ali Če bi midva se kdaj srečala
Se kdaj ujamete pri razmišljanju, kaj vse bi lahko bilo bolje ali pa slabše, če bi se takrat pri semaforju obrnili levo namesto desno? Če bi zavili v Spar namesto v Mercator? Če bi prodajalcu, ki mora poslušati pametovanje stranke pred vami, podarili razumevajoč nasmeh? Če bi dejansko počeli in govorili to, kar želite, namesto da vedno ustrežete drugim? Če bi tisti jesenski dan raje preživeli zunaj v objemu rjavkastih palet? Če bi takrat raje odšli s prijateljem … kaj vse bi se lahko zgodilo? Če bi v vaše življenje stopila določena oseba? Bi bil vaš vsakdanjik res lepši? Na vsa ta vprašanja me opominja zares lepo besedilo Kreslinove “Če bi midva se kdaj srečala”.
Verjamete v naključja?
Večkrat se mi je že zgodilo, da sem sama pri sebi ugotovila, da dogodek, sestavljen iz toliko različnih dejavnikov, ne more biti naključje oz. splet okoliščin. Če pojasnim s primerom; če se določeno razmerje ne bi zaključilo takrat in na način kot se je, se gospodična, ki bo ostala neimenovana, ne bi znašla na delovnem mestu v kraju, kjer ni nameravala živeti. Prav tako se ne bi spoprijateljila s sodelavko, ki ji je predstavila svojega najboljšega prijatelja, ki je po naključju njen bivši in trenutno gospodičin sedanji. Ali bo njen zadnji pa je druga stvar. Seveda bi lahko naštevala dalje in bolj podrobno, ampak sem prepričana, da se razumemo. V primeru, da ne gre za naključja, za kaj gre? Za usodo? Morda. Ali pa je življenje odvisno samo od tega, katera izmed tisočih vrat se odločite odpreti.
Katera vrata so prava in kdo ima ključ?
Nekje sem prebrala, da naj bi odrasla oseba na dan zavestno sprejela okoli 35.000 odločitev. Torej 35.000-krat na dan nečemu ali nekomu rečemo ne. Kaj če bi se odločili drugače? Ne vemo. Ampak ravno v temu je čar premlevanja naših preteklih odločitev, kajne? Vsakokrat, ko gre nekaj narobe, smo prepričani, da do tega ne bi prišlo, če bi se točno v določenem trenutku odločili drugače. Pa je temu res tako? Ali se je to moralo zgoditi preprosto zato, da nas pot vodi do nečesa, kar se mora zgoditi? Morda preveč filozofiram, ampak če sem v kaj prepričana, sem v to, da naša sreča ne temelji na eni sami odločitvi, ne glede na to, kako pomembna se vam ta zdi. Prav tako pa se morate zavedati, da odločitve temeljijo na vaših izkušnjah in prav izkušnje so ta ključ, ki bo enkrat odklenil prava vrata.
“Če bi midva se kdaj srečala, kot roman, ki se srečno konča …”
Če se torej za konec vrnem h Kreslinu, ki je avtor zgoraj napisanega verza. Če verjamete v naključja ali ne, v vsakem primeru vaše življenje obstaja v več verzijah. Morda v boljši, skoraj zagotovo pa tudi v slabši. Žal se vsi romani ne končajo srečno, ne glede na odločitve, okoliščine in usode. Ampak ne živite z upanjem na srečni konec, živite za srečno sedanjost o koncu je škoda razmišljati.
“Naj kar leti, ni omejitev za modre oči. Ni dokazov za kraj, ki imenuje se raj.”
