Je bolj sprejemljivo rigniti, kot kihniti?

V teh čudnih časih epidemije, so me seznanili z neko osebo. Po predstavitvi sva si podzavestno segla v roke, nato pa nadaljevala s klepetom. A sama se nikakor nisem mogla sprostiti. Nisem vedela kaj naj s svojo desnico. Imela sem občutek, da je roka grozno umazana in si jo moram čimprej umiti. Že od nekdaj si nadpovprečno pogosto umivam roke, a nikoli se mi ni bilo težko rokovati. V teh časih pa so nam najbrž kar oprali možgane s siljenjem z razkuževanjem, higieno in previdnostjo. Naj povem, da sama ne čutim strahu pred boleznijo, a se ukrepov načeloma držim, čeprav se mi nekateri res zdijo nesmiselni.

In ob tem razmišljam naprej. Ste opazili, da ljudje postanejo sumničavi, celo zaskrbljeni, ko kdo zakašlja ali kihne v javnosti? Občutek imam, da je v javnosti bolj sprejemljivo rigniti, kot pa kihniti, čeprav je do nedavnega riganje veljalo za velik prekršek bontona. Veliko ljudi se srečuje z različnimi alergijami, katerih posledice so tudi kihanje, smrkanje, kašelj. A sedaj tudi to ni več sprejemljivo. V teh časih ne smemo stakniti niti nedolžnega prehlada, ne da bi bili deležni obsojanja.

Sama ne odobravam vsesplošnega testiranja, a sem sedaj prvič videla v tem tudi nekaj pozitivnega. Zbudila sem se namreč z bolečim grlom in izcedkom iz nosu. Ker sem bila zadnje čase deležna obsojanja ali vsaj očitajočih pogledov, ko nisem bila popolnoma zdrava in sem se pojavila v javnosti, me je negativen test, ki ga moram predložiti v službi, opral neke moralne krivde, ki sem jo mogoče čutila. Zato sem na nek način hvaležna za negativen test, da lahko grem mirne vesti v službo, kamor sem sicer kdaj šla tudi precej bolj bolna, pojedla kakšno tableto in delala. Pa se nihče ni sekiral, da bi še kdo zbolel. Ravno nasprotno. Delodajalec te ne bo lepo gledal, če si boš za vsako kihanje ali kašljanje omislil bolniško. Zato so tudi delodajalci v zelo nezavidljivem položaju.

In ko sem zadnjič srečala v mestu prijateljico, ki bi jo v normalnih okoliščinah stisnila v objem, takrat pa sva klepetali na varni razdalji, sem še bolj pričela razmišljati, kaj pomeni epidemija za naše odnose. Po eni strani smo prisiljeni biti doma, se družiti z našimi najdražjimi. Z njimi preživljamo več časa, kot smo ga kdaj koli prej. Sodobna tehnologija nam omogoča stik in povezanost z ljudmi, ne glede na geografsko oddaljenost. Po drugi strani pa smo prisiljeni v odtujevanje. Povsem običajna gesta, kot je stisk roke, je domala izginila, da o objemih niti ne govorim. Se bo kdaj vrnilo življenje, kot smo ga bili vajeni? Se bodo vrnili časi rokovanja, objemanja, gnetenja na koncertih, obrazov brez mask? Srčno upam, da ja.