Večne navezanosti in odvisnosti

Navezanost

Verjetno med nami ni nikogar, ki ne bi bil navezan vsaj na eno stvar – lahko na osebo, materialno stvar, navado, kraj, okoliščino, hobi, idejo, žival, misel itn. Niti ni tako pomembno, na kaj se navezujemo, dejstvo je, da vsakršna močna navezanost rodi odvisnost, in kjer domuje odvisnost, se pojavlja napetost, saj lahko vsak hip to, na kar se navezujemo in od česar smo odvisni, izgubimo. Poglejmo si preprost življenjski primer: obsedeni in patološko smo navezani na ljubimca, brez njega tako rekoč ne gre. Predstavlja naše življenje, brez njega nam živeti ni. In tudi ko nam ta ljubimec ne ustreza več, smo še kar navezani na idejo o popolni zvezi – tako iz navade. Kaj pa, če nekega dne odide? Šok. Seveda, če smo bili preveč navezani in odvisni od njega. Vsaka navezanost ustvarja napetost v smislu kaj pa če to izgubim, ustvarja pričakovanja, ki če ne bojo izpolnjena, prinesejo razočaranje.

Minljivost

Vsi smo bolj ali manj navezani na neko stvar. Problem nastane, ko ta navezanost postane prevelika. Tedaj sta prisotna napetost in strah, da to lahko nekega dne mine. Ko se kot klop pritrdimo na partnerja ali na neko prepričanje in kar ne moremo živeti brez tega. Sprememb pa si ne želimo, saj lahko ravno te zamajejo ta posebni trenutek, ko se nam vse zdi tako popolno in rožnato. Pa vendar moramo vzeti v zakup, da lahko enkrat vse izgubimo, saj je vse v življenju minljivo. Nič ni večno. Vse mineva, vse se spreminja. Poglejmo naravo, kako spreminja videz pokrajine skozi letne čase. Naj se še tako navezujemo na lepo sončno poletno vreme in bujno rastje – spet bo prišla jesen in zatem zima in z njo mraz in opustošenje.

»Edina stalnica v življenju je sprememba.« grški filozof Heraklit

Spreminjanje letnih časov

Velikokrat se miselno navezujem na kak kraj, ki sem ga obiskala in je pustil v meni lepe spomine. Ampak s tem, ko se navezujem na to misel, ustvarjam otožnost in razočaranje, ker zdaj, v tem trenutku nisem tam. Ostanejo le še nostalgija in spomini, od česar pa se ne da živeti, saj je to stvar preteklosti. Vse, kar imamo, je sedanji trenutek.

Umetnost nenavezanosti

Kako pa potem živeti brez pretirane navezanosti na karkoli ali kogarkoli? Biti popolnoma nenavezan morda zveni ravnodušno, kot nekaj, za kar nam ni mar. Ko pa pogledamo na nenavezanost v drugi luči, sprejmemo vse, kar pride v naše življenje, tako kot je, z lahkoto, hvaležnostjo in mislijo, da nam je to trenutno dano, četudi ne bo večno ostalo v našem življenju. Ko sprejmemo to misel, se ne navezujemo več tako močno, temveč se samo prepustimo toku in možnostim, da spremembe lahko pridejo k nam. Ne pozabimo – nič ni večno, moramo dopustiti spremembe. Recimo, da se vedno oklepamo le ene stvari, na primer določenega kraja ali osebe, in s tem zaviramo pretok za druge potencialne stvari, ki bi lahko vstopile v naše življenje. Poleg tega nam ta navezanost greni življenje, saj je vedno prisoten strah v smislu kaj pa če ne bi imeli te osebe, stvari, prepričanj … Kaj pa potem? Potem bi pa zapadli v razočaranje in se verjetno začeli oklepati drugih stvari. In tako dalje. Tako pridemo do začaranega kroga.

Ko se preveč navezujemo na osebe in na njihova mnenja in razmišljanja, s tem izgubljamo svojo lastno identiteto. In to rojeva frustracije. Ko pa smo neodvisni od drugih in od njihovih mnenj – vendar obenem še zmeraj povezani z njimi – ostajamo zvesti samim sebi in svojemu lastnemu jazu. Vse ima nek namen, vse, kar pride v naše življenje, ima pomen, pa čeprav na videz nepomemben. Navezanost pa je velikokrat podobna pričakovanju – bolj kot nekaj pričakujemo, bolj se nam izmika, saj ne dovolimo spontanosti vesolja, da se izrazi. Samo prepustiti se je treba in zaplavati s tokom.