Dobrota ni sirota. Sirota je ogledalo.

Dobrota ni sirota. Sirota je ogledalo. Vendar zakaj je temu tako?

V dobrem tednu dni, sem se dvakrat znašla v situaciji, katere vzrok mi je bil sprva neznan in predvsem protisloven.Ni toliko pomembno  kaj se je zgodilo, pač pa zakaj se je zgodilo. Zakaj? Po prvem dogodku me je vprašanje vznemirjalo in me posedovalo v miselnem paradoksu in glej ga zlomka, dogoditi se je moralo ponovno, da sem spregledala!

Kje so meje?

Kot samooklicano borko za pravičnost, se me krivica, ki se dogodi meni ali drugemu, dotakne na zelo oseben način in v podobnih situacijah postane moja meja tolerance ničelna.

Postavim se za to, v kar verjamem in kar mislim, da je prav. Kot zdravstvena delavka se ravnam po kodeksu etike in načeloma vseh predpisanih pravilih. Jebiga, zaprisegli smo, torej, tudi če se znajdem na kraju nezgode, sem dolžna pomagati. Takšna je moja usoda od dne zaključenega šolanja. Poleg tega se ravnam po svoji vesti, ki naj bi ne zatajila.

Verjamem, da me je del mojega poslanstva pripeljal na to pot, na to delovno mesto, ker sem se od nekdaj čutila poklicana za delo z ljudmi, pomoči potrebnimi.

Pustimo malenkosti kot je ta, da sem pri vpisu, od vseh možnosti, ki so mi bile takrat odprte, igrala na karto “An ban, pet podgan…”

Vse se na nek način sliši lepo in prav, pa vendar si zatiskamo oči pred pravo, golo in surovo resnico. V našem zdravstvenem sistemu se dogajajo nedopustne stvari. Ne mislim prav na dolgo in na široko razglabljati o tem, rada pa bi izpostavila nevednost, ki zadeva paciente. Zavarovalnice jim polnijo glave s pravicami vsemogočimi, svojih dolžnosti pa nihče več niti pozna ne.

Če ne drugega, je moja dolžnost, kot dolžnost humanega sočloveka, da v primeru, ko nisem naročena na pregled in nisem utrpela hujše poškodbe ter ne trpim neznosnih bolečin, odstopim prednost nekomu, ki je poškodovan, v bolečinah ali je njegovo stanje takšno, ki zahteva več pozornosti. Nimam namena in potrebe opisovati situacije, ki se mi je pripetila, lahko pa trdim zgolj to, da je človeški egoizem postal brez meja.

Vidim ljudi, vendar nobene človeškosti.

Kam izginja humanost?

Nikomur nisem dala prednosti, niti je odvzela. Želela sem pomagati, vendar žal je resnica ta, da nikoli ne bo za vse prav. Prvikrat ko se je zgodila neljuba situacija, sem se spraševala ali je dobrota res sirota… ali res ne morem nekomu pomagati, ne da bi jih zato dobila po tazadnji?!

Ni in ni mi potegnilo zakaj se mi je to zgodilo. Moj odnos je vendar korekten, sem pozitivna in skoraj da, vedno nasmejana. Vsakemu pacientu se posvetim na njemu primeren način. Edinole na primitivnega se je nekoliko težje spustiti, ker se je z nižjimi frekvencami težko poistovetiti.

Vprašanje mi je viselo nad glavo, ko se je situacija ponovila. Popolnoma identična je bila in lahko si predstavljate mojo zaprepadenost.

Nikakor nisem mogla prenehati v glavi premlevati, zakaj se mi je zgodila krivica in en velik vprašaj je visel v zraku.

Želiš samo nekomu narediti uslugo, mu greš na roke, kolikor je to v tvojih zmožnostih in kompetencah, na koncu dobiš klofuto za nagrado!

Miselne nevihte so divjale v moji glavi. Potem pa se mi je posvetilo!

Za svoje reakcije smo odgovorni sami

Reakcije drugih ljudi niso odvisne od mene. In moje reakcije niso odvisne od drugih! Oni so odgovorni za svoje reakcije in za to, kako reagiram jaz, sem odgovorna jaz in samo jaz. Nihče drug.

Brez razloga sem se ubadala z vprašanjem vzroka in posledice, ker nisem naredila nič slabega! Vsa teža, ki jo je situacija imela je ta, da sem bila nekomu drugemu ogledalo.

In to je tisto, kar ljudje predstavljamo en drugemu. Ogledala.

“Smo ogledalo, kot tudi obraz v njem.” Rumi

 Zavedanja vredno je dejstvo, da stvari niso vedno takšne, kot se zdijo. Takšne kot se zdijo, se zdijo predvsem zato, ker smo naravnani na svoj svet in ne vidimo širše slike.

Ni vse, kot se zdi.

Življenje je ogledalo in bo mislecu na zrcalno površino odsevalo to, kar misli.
(Ernest Holmes)

Odnosi zrcalijo naša prepričanja

Interakcije s popolnimi neznanci zagotovo nosijo neke vrste  sporočilo, zanje, za nas ali za oba,  vendar najintimnejši odnosi so tisti, ki zrcalijo naša resnična prepričanja.

Za meni nastalo situacijo pa sem prišla do zaključka, da sem bila nekomu ogledalo nečesa, česar nima, vendar bi si najverjetneje želel, da ima.  Morda mojo pozitivno naravnanost, moje veselje do življenja in sočutje, ki ga delim z ljudmi.

Zagrenjeni in neprijazni ljudje vidijo v tebi nekakšno grožnjo, v njih prebudiš zavist po lastnosti, ki je nimajo a jo potrebujejo.

Zato je tako pomembno, da smo prijazni tudi z neprijaznimi ali celo hudobnimi ljudmi, ker so le ti tisti, ki to najbolj potrebujejo.

Dano nam je, da smo ljudje. Vendar je humanost naša lastna izbira.

Ukvarjala sem se z vprašanjem, dokler nisem zadeve razčistila in ji prišla do dna. Tako je torej, da v drugi osebi pogosto prepoznamo nekaj, kar nam je všeč in jo zato vzljubimo. Najverjetneje povežemo njihove aspekte s svojimi, kar pomeni, da v tej določeni osebi uvidimo lastnosti, ki jih imamo tudi sami in katere so nam všečne ali pa uvidimo katero izmed lastnosti, ki nas moti pri nas samih, da jo imamo ali je nimamo.

Vse je povezano

Kakorkoli obrnemo, vse je povezano z vsem. Vse se ujema.

Zlasti v najintimnejših odnosih je pomembno, da smo pozorni, kaj nam odseva podoba partnerja.

Moje skromno mnenje je, da je ljubimec v pravem pomenu besede tisti, ki ne samo odseva naše najboljše lastnosti, pač pa nam da zagon in inspiracijo, da smo vsak dan boljši, kot smo bili dan poprej. Nekdo, ki stopa z nami z roko v roki, v vseživljenjsko rast in s katerim lahko napredujemo v osebnostnem razvoju.