Koliko je vredno moje življenje?

Ko si še otrok, malo veš o svetu odraslih. Veš, da boš, ko boš odrasel, moral plačevati položnice, hodil boš v službo, imel lastno družino in vse skupaj se ti zdi dolgočasen ritem monotonije. Skozi vse otroštvo v šoli in skozi igre v prostem času nabiraš znanje, izkušnje in sposobnosti, da boš kos vsem preprekam in težavam, ki se te v poznejših letih zvesto oklenejo. Odraščaš v zmotnem prepričanju, da boš nekega dne izboljšal svet in si ga skrojil po svoji meri. Vse, kar ti ne bo po volji, boš spakiral v vakuumske vrečke, iz katerih boš iztisnil življenje in jih z najlepšimi pozdravi v poflikanem kovinskem kovčku poslal daleč stran, v upanju, da ga nikoli več ne vidiš in da bo njegova zanikrna zunanjost odganjala radovedneže pred to Pandorino skrinjo. Vendar v tej izvrstni domislici ne računaš na ključno spremenljivko: medtem, ko ti pridno kuješ načrt za svojo in vesoljno boljšo prihodnost, se svet neutrudno spreminja okoli tebe. Čas ne čaka nikogar in življenje teče dalje.

Ko odrasteš, se je v tvojem mladem življenju zgodilo že toliko tega, naredil si ovinek tu, ovinek tam, da sploh več ne veš, kako si obtičal v tej slepi ulici. Premišljuješ, kje si ga kiksnil, kje bi lahko prinesel boljše odločitve in stvari bolje izpeljal. A zaman se trpinčiš, preteklost pripada le preteklosti, v katero ni vrnitve, razen na filmskih platnih, kjer je vse mogoče.

Ustaviš se, čeprav se svet ne ustavi zaradi tebe. Začneš šteti, koliko pravih prijateljev imaš ali pa so bila to le bežna poznanstva zavoljo dobre zabave. Šteješ, kolikšen del svojega življenja si preživel v službi, kjer so od tebe zahtevali vedno več znanja, več usposobljenosti, skratka več vsega, dokler te dodobra niso izželi, izčrpali tvojo življenjsko vitalnost in te prikrajšali za nekaj let življenja zaradi živčne napetosti in pregorelosti na delovnem mestu.

Greš dalje, saj če boš delal analizo svojega t. i. življenja, hočeš da je vsaj to vredno časa, ki ga vlagaš v te pikre in vedno ponavljajoče preračune. Prešteješ, koliko kreditov in finančnih obveznosti si si naprtil na že tako sključen hrbet – saj današnja vlada ne pričakuje, da vidimo jasno vse »zmote« in »napake« pred našimi očmi – in si ogledaš materialno miloščino, katere lastnik si ter prazen šparovček s prepognjenimi računi. Da, ti so vedno skriti pred očmi obiskovalcev, vendar ostajajo v našem vidnem polju, da ne pozabimo, čigav suženj smo. Narediš še nekaj kalkulacij na račun družine in po seštevku vsega ugotoviš, da je tvoja »svoboda« kritično ogrožena. Priklopljen si na dihalni aparat, ki je v izdihljajih. Tvoj svet se je skoraj že prenehal vrteti. Bil je že skrajni čas za rekapitulacijo vrednosti tvojega življenja; njegovega vsakodnevnega izkoristka in osebnega duhovnega napredka.

– Kateri so dosežki, ki so pomembni za napredek tvoje duhovnosti? Saj je človek brez duhovnosti le lupina, ki se oklepa nepomembnih stvari.

– Kaj si naredil zase? Saj ogromno dejanj vznikne iz napačnih vzgibov za neprave ljudi.

– Kaj si naredil, da si obogatil svojo notranjost – si srečen? Ljudje so najboljši filter za laži in pretvarjanje, saj hitro uvidijo resnico. Zato nihče ne more v nedogled lagati sam sebi.

– V katero smer želiš peljati svojo prihodnost? Modri ljudje pravijo: »Ne sprašuj o prihodnosti, samo poglej svojo sedanjost, saj so posledice tvojega življenja danes tvoja prihodnost.«

Neizpodbitno dejstvo je, da življenje ni lahko. Nikoli ni bilo. Še tam, kjer na videz vse daje vtis popolnosti, ni temu tako. Popolnost je le utopičen cilj, saj tako lažje ubežimo vsakodnevnim razočaranjem in bridkostim. Tibetanski lama je nekoč dejal, da če bi bil človek tako popoln in čist kot solza, bi odletel z Zemljinega površja in bi ne mogel bivati tu. Zato pa vsakdo nosi neko breme, ki mu botruje bodisi destruktivna lastnost človeka bodisi fizična hiba ali bolezen, ali pa so tegobe vsesplošne narave zunanjih dejavnikov.

Nenazadnje smo na tem svetu zato, da si naberemo izkušnje in si pridobimo nova znanja, ki so pomembna za napredek duše. Marsikateri sladko-grenki prigodi bi se rade volje odpovedali, a ker je življenje muhasto in nepredvidljivo, mi pa borci za preživetje, vztrajamo in se borimo, saj le tako lahko izpolnimo naše življenjsko poslanstvo. Pogumni smo, da smo se rodili, pogumni smo, da živimo in ta pogum nas bo privedel do velikih odkritij modrosti.

Zato, nastavimo si voljo in vizijo v pravo smer ter preverimo zavore, da se bomo znali brzdati, ko pride tornado nad nas. Vadimo potrpljenje in strpnost v vsakem danem trenutku, gojimo ljubezen in dobroto, da ju zmoremo (nekega dne) širiti med vsemi bitji. Bodimo človeški, saj vsakdo na tem svetu nosi svoj križ in pomagajmo, kjer nas prosijo za pomoč. Pri vsej tej plemenitosti življenja pa ne pozabimo na glavnino, na nas same. Ljubimo se, saj če se nimaš rad, ni v tebi ljubezni, ki bi jo zmogel dati drugim. Spoštuj se in se spoznavaj. Sleherni dan si povej kakšno pozitivno reč o sebi za izboljšanje samopodobe, saj te zna kateri dan potolči na tla. Neguj odnos, ki ga imaš sam s sabo in bodi si pomemben na način, da bodo tvoje potrebe in želje harmonično usklajene s cilji in načrti tvoje duše. Dajaj in prejemaj. Bodi pozoren na malenkosti, saj le-te dajejo čar življenju in v njih najdeš modra vodila.

Skratka, naj bo tvoje življenje vredno tvoje pozornosti in polno navdihujočih spoznanj, ki ga bodo bogatila. Carpe diem!