Porodna babica spregovori

Zmeraj sem se spraševala, kakšen je poklic porodne babice. Glede na to, da se s pomočjo porodnih babic rojevajo nova življenja in zadihajo novi upi, bi lahko rekli, da gre za poklic poln veselja in radosti. Vendar pa zmeraj ne gre po načrtih. Poklic porodne babice je lahko namreč izjemno stresen in poln žalosti, sploh tedaj, ko se pričakuje novorojence, katerih srčece ni sposobno bitke z življenjem. O poklicu, ki prinaša solze veselja in sreče, pa tudi žalosti, smo pokramljali s porodno babico Janjo, ki smo jo obenem povprašali tudi o prigodah in trendih znotraj porodnišnice.

Kakšni so vaši razlogi, da ste izbrali poklic babice?

»Prvotni razlog za izbiro tega poklica je bilo neizmerno veselje do otrok in veselje do dela z dojenčki. Vendar pa moram priznati, da si tedaj še nisem znala dobro predstavljati, kakšne razsežnosti vključuje omenjena vrsta dela.«

Kako poteka vaše delo in kaj so vaše glavne naloge? Kako se delo porodne babice sploh razlikuje od dela porodničarja?

»Delo babice poteka na več različnih področjih, med katera prištevamo porodništvo, ginekologijo, intenzivno nego z novorojenci, reprodukcijo, patronažno varstvo,… Če se osredotočimo na vlogo babice v porodni sobi, je njena naloga, da porodnico sprejme, jo pripravi na pregled porodničarja, jo spremlja pri napredovanju poroda, jo bodri in ji je v oporo, daje pa ji tudi informacije in napotke, da lahko porodnica lažje sprejema odločitve v zvezi s porodom. Babica tudi ves čas aktivno spremlja porod, poraja otroka in posteljico, na koncu pa preveri, ali je potrebno šivanje. Navadno ravno tukaj nastopi porodničar, v kolikor je vse do sedaj potekalo brez zapletov. Porodničar spremlja celotno dogajanje in napredovanje poroda, vendar ima stika z nosečnico manj.«

Ali se lahko porodnica in babica spoznata že predhodno, preden steče porod?

»Ideja je, da bi nosečnice spoznale svojo babico že prej, vendar pa, na žalost, to v Sloveniji še ni zaživelo v tolikšni meri, kot bi si želeli. Možnost, da si porodnica izbere babico, ki vodi porod, pa je možna.«

Kaj se vam zdi pri vašem poklicu najtežje?

»Najtežji so zagotovo postopki priprav na porod, ko se  pričakuje mrtev novorojenec. To so situacije, ki so resnično zelo težke in psihološko zelo naporne.«

Omenili ste hudo travmatično preizkušnjo – rojstvo mrtvega otroka. Gre za zelo žalosten dogodek tako za starše kot tudi za porodno osebje. Kako porodno osebje preživlja takšne trenutke, kako si pomagate v takšnih težkih situacijah in predvsem, kako se pomaga mamici, ki je izgubila otroka?

»Gre za izredno težke trenutke, tako težke, da je to težko ubesediti. Hudo je, ker se v primeru, da se pričakuje porod mrtvega novorojenca, pripravljenost in motivacija porodnice na porod avtomatsko zmanjša. Porodno osebje pa mora kljub temu ostati skoncentrirano na porod. Kljub veliki žalosti in travmatičnemu dogodku pa je treba delovati strokovno. Najpomembneje  se mi zdi, da je babica v takem primeru tudi čustvena podpornica, saj starša potrebujeta ob sebi nekoga, ki bo z njima, hkrati pa potrebujeta tudi zasebnosti, da bosta lahko v miru žalovala. Skratka, gre za zelo travmatične izkušnje, ki se zelo dotaknejo tudi nas. Pa vendar se nas to ne sme dotakniti v tolikšni meri, da pozabimo, kaj je pravzaprav naša vloga in naloga. Dobro je, da kasneje o dogodku komu povemo in podelimo svoje občutke, vendar pa se moramo po drugi strani potruditi, da ko zaključimo delovnik in odidemo domov, pustimo službene dogodke v službi, kar pa je seveda zelo težko. Potegniti črto med službo in privatnim življenjem je v tem poklicu izredno težko. Sicer pa mamicam, ki jih je doletela smrt otroka nemudoma ponudimo vse razpoložljive oblike pomoči – na pomoč ji priskoči psihiatrična služba, na voljo pa je tudi precej različnih društev, v katerih se povezujejo starši, ki so izgubili otroke.«

Skozi vaše roke je šlo že precej nosečnic, vsaka zgodba se seveda razlikuje od druge. Pa vendar – kaj bi kot porodna babica svetovali nosečnicam, kako se pripraviti na porod, kako sodelovati, da bo porod kar se da najlepša izkušnja?

»Porod je edinstveno doživetje, ki par spremeni v starše. Glede priprav na porod, je zaželeno, da nosečnice obiščejo šolo za starše. Zelo priporočljivo je tudi, da porodnica skupaj z ginekologinjo napiše porodni načrt, iz katerega je razvidno, kakšne so njene želje in pričakovanja. Porodnica porodni načrt ob porodu preda babici, želja pa je, da bi se porod čim bolj približal ali bil celo enak porodnemu načrtu, če je to le možno.«

Bolečine. Sopotnice vsakega poroda. Kako vi kot babica doživljate intenzivne bolečine ženske in kako jim lahko pri tem pomagate?

»Z bolečino se spopadamo na različne načine, tako nefarmakološke kot farmakološke. Na začetku je zagotovo dovolj, da smo ob porodnici, da skupaj predihavamo popadke, partnerju oziroma spremljevalcu pokažemo možne načine masaže, dajemo obkladke in izberemo različne porodne položaje. Če, oziroma ko to ne zadošča več, pa posežemo tudi po farmakoloških metodah.«

Katere metode za lajšanje bolečin priporočate in katere so ta trenutek najpogosteje uporabljene?

»Težko rečem, kateri način priporočam, saj je to težko posploševati. Metode za lajšanje bolečin so namreč odvisne od želja posamezne nosečnice in od samega odvijanja poroda. Je pa trenutno zelo v porastu uporaba epiduralne analgezije.«

Moški pri porodu – kakšen je vaš pogled na prisotnost partnerja pri porodu?

»Danes je to postalo že skoraj samoumevno. Partner oziroma spremljevalec je pri porodu dobrodošel.  Pomembno je, da žensko podpira, ji na različne načine pomaga in s tem tudi lajša porod. Veliko porodnic na koncu pove, da bi brez prisotnosti partnerja porod predstavljal težjo preizkušnjo. Sama menim, da je prav, da je partner prisoten, saj je rojstvo otroka enkraten dogodek, ki je še lepši, če ga doživita skupaj.«

Materinska šola – ali se pri porodnicah opazi, katere so tiste, ki so obiskovale materinsko šolo in tiste, ki je niso?

Čeprav danes materinska šola marsikje ni več obvezna, menim, da je za nosečnice dobro, da jo obiščejo in se seznanijo z osnovami nosečnosti in poroda. Menim, da je take informacije pomembno slišati.«

Položaji pri porodu – nekako imam občutek, da se v porodnišnicah vsi porodi odvijajo na precej podoben način in v enem položaju, po drugi strani pa beremo o različnih metodah porodov. Kako je s tem? Ima porodnica pravico izbrati sebi najbolj ugoden položaj?

»Danes se trend poroda spreminja, končno! Ženska ima vso pravico in prav je, da izrazi svoje želje glede porodnega položaja, naloga babice pa je, da ji prisluhne in jo usmerja. Različne študije so dokazale, da s pomočjo menjavanja položajev zmanjšamo epiziotomijo in da z določenimi položaji, tako otroku, kot tudi materi, pomagamo v posameznih fazah poroda. Pomembno je, da se položaji prilagodijo stanju in željam ženske. Na voljo je veliko različnih pripomočkov, kot so žoge, blazine, ripstoli,… Seveda pa pride spet v poštev pomoč partnerja oziroma spremljevalca, ki je zmeraj dobrodošla.«

Kaj pa porod doma? Ta tema nekako še zmeraj ostaja tabu. Vaš pogled na to?

»Da, v Sloveniji je to še tabu, medtem ko v tujini porod doma postaja vse bolj vsakdanji. Babica, ki porod vodi doma, mora nosečnico poznati in jo ves čas spremljati. Nosečnost mora potekati brez zapletov, izključeni morajo biti kakršnikoli riziko faktorji. Če sta nosečnica in otrok zdrava, če je nosečnost potekala normalno in je ženska zainteresirana za porod na domu, se mi to ne zdi sporno, saj se bo zagotovo bolj sprostila v svojem domačem okolju. Res pa je, da pri tem zmeraj ostaja tveganje, da bo šlo kaj narobe. V takem primeru je seveda bolje biti v porodnišnici, ko je na dosegu vso razpoložljivo osebje.«

Vsak porod je zgodba zase. Pa vendar, imate morda za bralce našega portala kakšno zanimivo zgodbo, kakšno zanimivo izkušnjo, ki vam je še posebej ostala v spominu, ker je bila morda drugačna ali pa morda celo nenavadna?

»Da, takšnih zgodb se je nabralo že precej. Res nenavaden je bil porod s tujko, ki je vse do iztisa otroka trdila, da ne razume niti slovensko, niti angleško ali nemško. S porodnico se sploh nismo mogli sporazumevati, pri porodu sploh ni sodelovala, ni poslušala navodil, pri dihanju ni ponavljala za babico, skratka, bilo je precej težje, kot bi lahko bilo. In kaj je v tej zgodbi nenavadnega? Takoj po rojstvu otroka je porodnica začela normalno govoriti slovensko in niti sledu ni bilo več o tem, da nas nebi razumela.«

Sami še niste mamica, saj ste najprej postala babica. Ali vas je kljub temu, da ste na svet pomagali že velikemu številu dojenčkov, morda strah poroda?

»Zagotovo. Mislim pa, da je to tista zdrava mera strahu, ki je zmeraj prisoten.«

Porodni babici, ki je spregovorila za bralce Mojpogled.net se iskreno zahvaljujem za sodelovanje in ji želim veliko prijetnih, uspešnih in hitrih porodov, in seveda, kar je pa najpomembnejše, z zdravimi malčicami in malčki.