Univerzalno zdravilo – sprehod v naravo

“Ti pa imaš srečo!” slišim vsakokrat, ko najdem štiriperesno deteljico. Pa je to res sreča ali pa sem bolj pozorna kot drugi?

Katere živali domujejo v bližnjem parku? Katero posebno drevo se dviga v bližini vašega doma? Kaj raste na sosednji njivi? Veste tako iz glave odgovoriti na ta vprašanja? Odkar hodim na sprehode z dojenčkom, ki večino sprehoda prespi, malo bolj opazujem okolico. Kaj vse sem že opazila! V parku se igrajo veveričke. Do zdaj sem naštela tri, morda pa je še kje kakšna. In koliko ptic! Imela sem priložnost opazovati vzletanje in pristajanje rac v bližnji rečici, sedaj pa za mamo račko plava že četica mladičev. Pa metulji, čebelice, srne, zajčki, da o rožicah niti ne govorim. Večkrat pomislim na osnovnošolsko biologijo. Kot celoletni projekt smo izdelovali herbarij. To so bile muke – iti v naravo in nabrati nekaj travic ali rožic. Sedaj, nekaj let kasneje, gledam na zadevo čisto drugače. Že ob cesti srečam celo vrsto rastlin. Tako zanimive, tako posebne. Pred časom jih niti opazila ne bi, sedaj pa spremljam njihov razvoj. Danes so še zelene, jutri pa bodo že odprle pisane cvetove. In takrat jih bom ponovno prišla pogledat. In ko bodo odvrgle cvetove, bodo zopet drugačne, še vedno lepe.

Pa bo prišla jesen. Zlata, rumena, bronasta, rdeča in rjava. Drevesa bodo priredila pravi barvni spektakel. In na sprehodih bo še vedno prijetno. Tudi jesensko sonce je lahko toplo, pogled na spremenjeno barvno paleto narave pa poživljajoč.

In ker ni pomladi brez zime, se je tudi te treba veseliti. Dnevi so krajši in hladnejši, zato se temu primerno skrajšajo tudi sprehodi v naravo. A pod pisano kapo, ki jo naplete babica in pod ujemajočo se odejico, je opazovanje prazničnih lučk še kako prijetno. Ko pa zapade dovolj snega, voziček zamenjajo sanke. In vse je še bolj zanimivo.

Nato pa se zopet veselimo in željno pričakujemo pomlad. Prvi zvončki, ptičje petje, višje temperature, božanje sončka, odprtje sladoledarn …

Ja, vem, ni časa za sprehode. In ja, meni je lepo, ker sem doma in lahko grem ven z dojenčkom. Ampak – si ne bi šlo utrgati vsaj ene ure na teden? Nikoli si nisem mislila, da tista ura na sprehodu tako blagodejno vpliva name. Takrat imam čas le zase. Včasih premlevam sto in eno misel – idejo, spet drugič zgolj opazujem okolico. In opazim stvari, ki sploh niso pomembne, a mi polepšajo dan. Mimogrede najdem štiriperesno deteljico, slišim kak zanimiv klepet, srečam nove ljudi, se mi v mislih porodi nov verz ali ideja za novo pravljico …

Občutek imam, da tako radi zapravljamo denar za razna pomirjevala ali sredstva, ki nas poživljajo, nam dajo energijo, za takšna in drugačna razvajanja, iščemo tolažbo pri strokovnjakih, pa imamo največkrat zdravilo pred nosom. Le stopiti moramo iz hiše. Pa še povsem zastonj je.

Vem, sprehod v naravo ne bo instantno rešil vseh naših tegob, verjamem pa, da bo blagodejno vplival na nas.

Tako kot se navadimo na ponedeljkovo jogo, sredin trening ali nedeljsko mašo, se kar hitro navadimo tudi na sprehod. Le odločiti se moramo in si vzeti čas. Če ne vlagamo časa vase, ga ne moremo koristno vlagati niti v druge. V čem pa je potem sploh smisel?