Trgovske akcije – iskreni nameni ali kamen na kamen palača?

Naslov je morda malce zavajajoč, ob besedni zvezi trgovske akcije bi lahko kdo pomislil na akcije katerekoli trgovine, od prehrambenih do tistih, ki prodajajo gradbeni material. Prispevek pa se pravzaprav osredotoča na eno samo trgovsko verigo, v kateri je mogoče najti marsikaj in se po tržnem deležu v zadnjih nekaj letih giblje med prvim in drugim mestom.

Zmotilo me je, zdaj že drugič v kratkem času, da sem nasedla na njihovo akcijo, ki to v resnici sploh ni bila: prvič, ko sem kupovala šolske copate za ceno 1 + 1 gratis, drugič, ko sem nabavljala sveče pred bližajočim se novembrskim praznikom. V obeh primerih se je izkazalo, da bodisi ne znam (dobro) brati ali da se podjetje zanaša na slabo pozornost svojih kupcev.

Foto: Caden Crawford

Pri copatih ni bilo ne duha ne sluha o akciji, za oboje sem namreč plačala par evrov več od akcijske vsote, kljub vidnemu napisu v končnici, kjer so se nahajali. Izkazalo se je, da akcija zanje ni veljala, kljub temu, da so bili, domišljam si, da namenoma, neposredno zraven akcijskih. V primeru sveč sem izbrala takšne s srednjo ceno, a sem jih, ker sem opazila cenejše, spet s povsem vidnim znakom – akcija, zamenjala. Toda na blagajni, kar sem sicer zapazila šele doma, so mi jih zaračunali po ceni tistih, ki sem jih nameravala kupiti sprva.

Saj ne, da bi se prerekala za tistih 40 centov po enem kosu sveče, bolj me moti način, kako so takšne stvari izpeljane. Je to namenoma, je bilo zgolj slučajno? Če je prvo, me domišljija kaj hitro napelje na misel, da bi trgovci znali izrabljati našo nepazljivost. Ta misel se mi zdi toliko bolj vabljiva, ker sem ob nakupu sveč na računu opazila še eno „potegavščino“. Kupila sem namreč tudi kinder jajčka, zaradi osebnega praznika v večjem številu, toda cena, navedena na polici, in tista, navedena na računu, je odstopala za dva centa. V prid trgovca, seveda.

Pa kaj, bi kdo porekel? V primeru kinder jajčk je spet šlo zgolj za 50 centov. Prav gotovo ne gre za veliko vsoto. A če v stanju vsesplošnega varčevanja – in ob dejstvu, da je, tudi v Sloveniji, vse več takšnih, ki komaj preživijo mesec ali ga tudi ne – obrnemo optiko: za 50 centov si lahko privoščim kavo na avtomatu.

50 centov res ni veliko. Za nekega srednje situiranega posameznika je drobiž, za nekoga, ki živi iz rok v usta, bi lahko bila kava, za neko trgovsko podjetje, če je moja „domišljija“ kolikor toliko blizu resnice, pa? Je, če se v neki takšni trgovini obrne nekaj sto ljudi dnevno, zrno na zrno pogača? Ali kar kamen na kamen palača?

Namen prispevka je sporočiti naslednje: hodimo okrog odprtih oči, berimo, tudi in zlasti drobni tisk, ker se lahko v njem skriva marsikaj, predvsem pa – opozarjajmo na nepravilnosti, četudi samo pisno in samo na portalih, kakršen je ta. Naj takšne „potegavščine“ dosežejo čim več ljudi. Le tako se, morda, zoperstavimo kolesju kapitalizma, ki želi od nas, saj vemo vsi, kaj. In tega je, tudi v naših časih, še kako težko prislužiti. Ne, to ni bila zgolj realnost naših dedkov, babic, staršev, povojnih generacij. Takšna realnost je tudi tukaj in zdaj.