Nicholas Winton rešil 669 otrok

Tik pred začetkom druge svetovne vojne je Nicholas Winton s svojim drznim podvigom  iz Češke pomagal uiti gotovi smrti v koncentracijskih taboriščih judovskim otrokom. Danes zapuščina tega dejanja šteje več tisoč ljudi. To so preživeli, njihovi otroci in vnuki. Vse, kar naredimo dobrega, se množi na isti način, le da se tega ne zavedamo.

»Ne bodite zadovoljni zgolj s tem, da ne delate nič slabega, bodite pripravljeni vsak dan delati dobro.«N. Winton

Pred nekaj dnevi sem na nacionalni televiziji na tretjem programu gledala dokumentarec o Nicholasu Wintonu. Nikoli doslej nisem slišala zanj. Videla sem fotografije in posnetke otrok s kartonastimi številkami okoli vratu. Rekonstrukcija dogajanja je pokazala, kako so se starši poslavljali od teh otrok. Stiskali so jih k sebi, jokali. Otroci so jokali še bolj, saj ni hujšega kot videti svojo mamo in očeta jokati. To je bilo večno slovo. Večina otrok kasneje, po vojni, ni nikoli več našla svojih staršev.

Za otroke se je na peronu začelo potovanje v Anglijo h krušnim staršem. Na vlaku sem na posnetkih redko opazila odraslo osebo. Starejši otroci so čuvali mlajše. V koških so bili celo dojenčki. Prečkali so štiri države, med njimi tudi Nemčijo.

Pred izbruhom druge svetovne vojne je borzni posrednik Nicholas Winton sklenil, da bo tvegal svoje življenje s tem, da bo rešil najbolj ranljive- judovske otroke. Že pred vojno je bilo jasno, kako močna nevarnost preti Judom. V Angliji je poiskal družine, kar preko oglasov, ki bi bile pripravljene sprejeti otroke. Za vsakega je zbral 50 funtov, denar, ki bi ga otrok po vojni porabil za vrnitev domov. Postopek posvojitve je bil zelo dobro organiziran. Vsak otrok je imel svoj karton z osebnimi podatki in fotografijo. Bodočim krušnim staršem so kazali fotografije, s čimer so jim pomagali pri izbiri.

669 otrok je v osmih vlakih prečkalo štiri države in se napotilo v smeri proti svojim krušnim staršem v Anglijo. Srce parajoče okoliščine so bile neverjetne. Pogum in nesreča staršev na eni strani, pogum in nedolžni, prestrašeni obrazi otrok na drugi strani okna vagona. Kljub vsemu se je ta odločitev izkazala za najboljšo in edino možnost za preživetje judovskih otrok. Winton je bil organiziral še en prevoz otrok z 250-imi otroki, vendar je prav na dan odhoda (1.9.1939), izbruhnila 2. sv. vojna in otroci niso več mogli zapustiti Češke. Velika večina teh otrok je v vojni izgubila življenje.

Prihod otrok v Anglijo je bil prav tako dramatičen. Na peronu se jih je gnetlo vseh 669. Nepregledna vrsta krušnih staršev je iskala svoje posvojence. Posnetki so kazali ganljive prizore, ob katerih solze same tečejo. Otroci so imeli okoli vratu imeli obešene kartonaste številke, po katerih jih je bilo mogoče razvrščati ustreznim krušnim staršem. Ti otroci, ki so doživeli selitev v Anglijo, so danes stari ljudje. Ob letošnji 70. obletnici konca 2. sv. vojne, so ti ljudje hodili po šolah in pripovedovali učencem o svoji usodni izkušnji. Večinoma so njihove pripovedi govorile o lepem sprejemu in hvaležnosti, da so preživeli.  Bili so na varnem, čeprav tudi Anglija ni ušla nemškim napadom.

Žalostna je bila zgodba nekaj tedaj majhnih fantkov. Pripovedovali so, da ponje  ni nihče prišel. Ostali so na peronu. Premraženi in lačni. Mimo je prišel taksist in jih odpeljal k sebi na kmetijo. Taksist naj bi bil reven, vendar sta z ženo lepo zanje skrbela in jim kasneje omogočila izobrazbo. Ob tekočih dogajanjih, ko imamo pred seboj grozljive podobe beguncev, se sprašujem, če je še kje med nami kdo, ki bi tako srčno ravnal v stiski… In tvegal.

Nicholas Winton je reševanje otrok držal v veliki tajnosti. Celo njegova žena ni vedela za akcijo. Šele sredi osemdesetih je na podstrešju našla mape, dokaze, da je Winton rešil 669 otrok. Takrat je duh ušel iz stekleničke in ves svet je kmalu izvedel za Wintonovo dejanje. Javljali so se preživeli in seznam je bil presenetljivo dolg. (Obstajale so še druge podobne akcije pred in med vojno, ki so bile poimenovane ‘Kindertransport’, vendar nobena ni bila izvedena v organizaciji enega samega človeka. Winton je bil tega sposoben).

Julija letos je Winton umrl v 106. letu starosti. Umrl je mirno, v snu. V življenju je imel priložnost, da se je snidel z mnogimi preživelimi in njihovimi svojci. Na svečano srečanje z Wintonom v Angliji so prišli po isti poti. Z vlakom. S seboj so pripeljali hvaležnost, ljubezen in največje bogastvo: svoje otroke in vnuke. Videl je, kako se je njegovo dejanje večkrat pomnožilo in vsi ti ljudje v sebi nosijo posebno ljubezen do življenja. Od teh se lahko učimo vsi.

Winton z eno od preživelih ‘otrok’

Oglejte si ta ganljivi posnetek presenečenja

»Če nekaj ni popolnoma nemogoče, potem mora obstajati način, da se to naredi.« N. Winton