Pozitivno starševstvo – Otroci prinašajo svobodo srca, ki ga je v kletko ujel ego sveta.

Ko gre otrok v šolo, je zanj konec brezskrbnega življenja. Zdaj gre zares, vzgoja terja znova nove pristope in znova smo izgubljeni. Pozitivna vzgoja poskrbi, da otrok ne ostane »večni otrok«. Preobrazba vzorcev poskrbi, da otrok ne postane »žrtev« življenja in iz sebe nekaj naredi, vendar pa tu v dobi odraščanja potrebuje našo pozornost. Poskrbi tudi, da ni potrebno obsojati ljudi, saj se lahko vsakogar sprejme takšnega, kot je. To otroci znajo kljub temu, da jih to nihče ne uči, kajti otroci so bitja brezpogojne ljubezni. To lahko znajo vse življenje, če le na njih ne vplivajo negativni vzorci ljudi.

Kaj nas začne skrbeti, ko gre otrok v šolo?

Kaj storiti, ko otrok pozablja? Ali bo kaj bolje, če ga mi opominjamo? Ne. Tako bo, kot metulj iz bube, ki se ni imel časa in možnosti optimalno razviti, in življenje se mu bo zdelo nadvse težko in vprašanje, če sploh vredno, ko bo odrasel. Težko se je »ugrizniti za jezik« in pustiti, da torba ostane v avtu in tako dovoliti, da bo otrok oštet od učitelja. V nas se oglasi ego in pravi:« Brezskrbna mati si!« Nikar ne verjemimo temu, to nismo mi, to je le naš ego, in v kolikor imamo dobro samopodobo, se tega zavedamo.

Pa vendar, tako bo otrok dobil občutek, da mora sam imeti odgovornost zase. Drugače bo ostal »večni otrok« in pričakoval, da bo celo življenje delal namesto njega vse nekdo drug. Ampak, zato mora biti mati trdna kot skala, kar pa vse matere vemo, da še zdaleč ni lahko, ko gre za našega otroka, ki ga imamo rade z vsem srcem. Obremenjevala sem se, kako bo, ko bo šola. Popolni nesmisel, priznam.

Vendar, od kod to izhaja? Od tu, ker mamam ni vseeno, kako bo otrok v življenju živel. Poklic in kariera, partnerstvo ali samsko življenje, otroci ali ne, kakšen partner, kakšni prijatelji… itd. Vse to so stvari, ki se nimamo popolnoma nobene pravice vtikati in karkoli sugestirati. Otrok sam najbolje ve in učil se bo tudi tedaj, tako kot povsod, sam na svojih na izkušnjah. Kako bo otrok vzgojen? Kašno samopodobo bo imel? Ali bo imel zdravo mero samozavesti? To so vprašanja, ki jih je vredno vzeti resno, če starš želi otroku, da bo znajden in samostojen v življenju. To bo zelo potreboval v tem svetu, kar se ljudje, ki imajo ravne poti brez resnih življenjskih vzponov in padcev, morda ne zavedajo.

Vse kar zadeva družbena pričakovanja, je čisti balast usode, ki ni v naših rokah. V kolikor je, pa verjemite, naredimo otroku nič drugega kot »medvedjo uslugo«. Svet gre naprej, spremenimo poglede in začnimo se osredotočati na stvari, ki so za otroka resnično pomembne. Na stvari, ki jih šola ne uči, saj to je pravzaprav naša odgovornost, kajti to so modrosti življenja, ki jih lahko nauči samo življenje oziroma potencial čiste bioenergije, ki jo imamo vsi v sebi.

Balast, ki je še vedno kot »kost za obiranje«, žal za mnoge ljudi

Nikdar nisem razumela, zakaj ima status poročenega pomembnejšo vlogo v družbi, kot status neporočenega. Ali pa je morda le v današnjih časih to končno malce drugače. Pravzaprav tega niti ne želim razumeti, saj nam življenje vedno da na pot odgovore, v kolikor to želimo razumeti. Vesolje poskrbi za izkušnje v tej smeri. Sploh, če človek veliko kritizira in se vtika v tuja življenja. Temu jaz ne rečem več karma. Je le enostaven zakon kvantne fizike, kjer z mislimi privlačimo dogodke v življenje. Temu ne rečem karma zato, ker karma ima predznak očitanja, tako pa znova ne pridemo do skupnega imenovalca ljubezni in miru ter svobode, temveč trpljenja in mentalne ujetosti v preteklosti.

Želim povedati to, oziroma predati sporočilo, da je skrajni čas, da se zbudimo iz okov tradicij in norm, ki so nastale davno nazaj, in sicer zaradi povsem drugačnega načina življenja, kot ga živimo danes. Nastale so zaradi vplivov močnih energij in preračunljivega ter zvitega ega ljudi. Svet ne bo drugačen vse do tedaj, dokler ne bo zavladala ljubezen in svoboda individualista. Vsak človek je svet zase. Vklopimo vsaj malce empatije in pomislimo, da vsem ni usojeno nekaj, kar je morda nam.

Ali je res potrebno kritizirati neporočene pare, samske ljudi, pare brez otrok, matere odsotne zaradi kariere ali drugih težkih razlogov, ločene starše, brezposelne ljudi, kakorkoli drugačne ljudi, istospolne partnerje, neurejene odnose, splave, umetnike in filozofe, ki delujemo pretežno z desno polovico možganske polovice in zato bolje obvladamo čustveno inteligenco. Še bi lahko naštevala stigme, ki kalijo mir med ljudmi in povzročajo negativno energijo v medsebojnih odnosih. Le-ta se vse bolj čuti, stežka se skrije pred ljudmi, saj evolucija gre dalje in ljudje smo postali substilnejši. Isto privlači isto in tako smo postali kot dva ločena bregova. Kot da se ego ljudi bojuje s srcem ljudi v družbi.

Se človek sploh kdaj vpraša, zakaj je kaj tako, namesto da sebi krade energijo s sodbami in obrekovanji? Vsakogar življenje vodi po njegovih odločitvah. Vsak dela kot ve, zna, zmore in kot se mu v danem trenutku zdi prav. Vsak mora prehoditi pot, pa naj bo še tako težka, zaradi svojih lekcij in učenja. Vse ima razlog osebne in duhovne rasti. Prav zato toliko travm in frustracij v teh časih, zato, da se ljudje zbudimo, kajti, ko je vse lepo ima ego moč, ko ni, se zatekamo h srcu in iščemo povezanost z naravo, z ljubeznijo, da srce sploh preživi. Hkrati si nabiramo moč, vero vase in gradimo samopodobo, kajti vemo, da človek ima vedno v življenju SEBE in zanese se le na SEBE. Kajti le sam človek ve, kaj doživlja in kaj je zanj dobro in kaj slabo.

Nihče ne ve za človeka toliko, kot ve človek sam zase. Celice našega telesa so čista inteligenca. Ravno tako naše srce, a le, ko se um osvobodi omejitev, ki jih postavi okolica, ki ne razume dveh ključnih starih a modrih besednih izročil: »Ne sodi, da ne bo sojeno tebi!«; »Če ne zmoreš pomagati, vsaj ne škodi!.«

Otroci bodo šli v svet

Odzivi pravijo, da moji prispevki pridejo do srca, če je tako, naj še ta, kjer sem namenoma izpostavila kritične točke, o katerih se ljudje tako radi pogovarjajo, predvsem tisti, ki se nikoli ne poglobijo v življenje samo. Ampak to so enostavno vzorci in vsak zase ve, ker na koncu poti, je vsakdo sodnik le še sebi. Pravica vedno zmaga in vsakdo pride na svoje, čeprav se to navzven težko opazi.

Kot že rečeno, Vesolje poda odgovore na to, kar človek ne razume ali kritizira, le-te poda v obliki preizkušenj. Ampak dragi Človek, nikakor ne jutri, poda nam preizkušnje, ko najmanj pričakujemo, enkrat sredi življenjske poti, in sicer naravnost kot strela iz jasnega. Potem pa duša potrebuje tudi nekaj let, da dojame, zakaj se kolesje življenja vrti v neljube smeri.

Življenje ima vedno dve plati. Ima temo in ima svetlobo. V temi hrepenimo po svetlobi, v svetlobi pozabimo, da tema obstaja. Bodimo Ljudje. Samo bodimo to kar smo MI, in ne to, kar je naša okolica. Tako se bo življenje začelo vrteti v smeri, kjer vlada ljubezen, toplina, moč, harmonija, sinergija, sočutje in osebna svoboda ter sreča v sebi! Odvrzite maske, to sicer zahteva proces, a je vredno. Vredno je, ker gre za naše otroke. Otrok povzame vzorce mame in očeta, saj je del obeh. Oba pa imata zgodovino in tako je otrok genetsko bitje vseh informacij, ki sežejo v neskončno zgodovino.

Mi smo si skrojili usodo. Kakšno želite, da si skroji vaš otrok? Družina je celica, je skupek vseh vzorcev. V kolikor jih oče in mama spremenita, lahko družina postane povsem nova celica z novimi energijami v odnosih. Kakorkoli je tej družini namenjeno, ostati skupaj ali ne, vseeno skupaj delata boljšo prihodnost zase in za otroke. Ti bodo šli v svet. Da, otroci bodo odšli v svet.

Ko otrok stopi v 1. razred, se zaveš, da lahko odštevaš leta, ko je otrok le še od staršev. Tega otroka bo kmalu družba vodila po svoje iz bistva čiste brezpogojne ljubezni do sveta. Otroci bodo v svet zrcali to, kar bodo izžarevali iz svoje notranjosti. Kaj bodo zrcalili, pa je odvisno od nas, staršev, ki smo se odločili za najtežji poklic na svetu. Nihče nas ni učil kako, po svojih vzorcih pa gremo težko, saj se svet z bliskovito hitrostjo spreminja.

Otroci negativnega sveta ne odobravajo, vedo, da je vse šlo preko vseh meja, ne prenašajo mask, ker dobro vedo, od kod so, kdo so in kam gredo. Vedno vse, kar je bilo nam prikrito. Oni so drugačni, oni prinašajo s svojo ljubeznijo luč, mir in svobodo srca, ki ga je v kletko ujel ego sveta. Podprimo jih takšne kot so in vrnili nam bodo vse v dvojini meri. Poskusimo imeti dovolj razumevanja, empatije in moči v sebi za njihovo odraščanje.

Sem mama in vem, to je lahko pisati, a prenesti v prakso, izjemno težko v teh časih, kjer čas, kot bi zblaznel, gre vse hitreje. Vsakič ko je težko, se spomni, da ko bodo stari 20 let, bodo odraz našega vpliva nanje in nikdar ne pozabi, da je moč v TEBI! Samo ljubezen lahko spremeni ta svet, v katerem bodo živeli naši otroci. To je toplina, posluh, pozornost, razumevanje, objem, sočutje…

Resnično ne zmoremo sleherno minuto, nismo Bogovi, lahko pa poskrbimo, da je teh lepih trenutkov, ki krojijo otrokovo osebnost, vse več. To otroci nujno potrebujejo, želijo in pogrešajo v svetu, kjer ljudje le še zapirajo svoja srca. Tako dobiva negativa moč, tega se premalo zavedamo. Odpreti srce, da dobi pozitivno energijo, pa pomeni svetlobo, upanje in vero v prihodnost. Vedno zmaga dobro in dobro dela le ljubezen!