V razmerje z napačnim razlogom (2)

Nadaljevanje prispevka V razmerje z napačnim razlogom (1)

Potem so prišli dnevi, ko sem se zbujala iz spanca zaradi občutka krivde. Hotela sem boljšo službo, kjer bi več zaslužila, da bi imela več časa za otroke. Točno to sem dobila, pa sem vseeno imela občutek krivde. Začela sem razmišljati o maminih besedah. Morda pa le ni tako slab, da ga imajo vsi radi. Samo mene je neizmerno motil ta Možic. Tudi kakšna prijateljica me je videla, ko sva imela sestanek na pijači. Na samem nisem hotela imeti sestankov – sem se bala, da bi se poskušal »sliniti« po meni. In tudi te prijateljice so rekle, da je prav prijeten gospod. Zelo čudno? Meni se je pa zdel »posiljen«, pocukran in vsiljiv. Hotel me je spraviti v pogovor »o nama«. Vsakič sem mu  jezno zabrusila: »Naju ni, midva ne obstajava! Skoncentriraj se na delo.« On pa se je samo blesavo smejal in navedel nekaj v smislu, da težko misli poleg takšne lepotice. Niti mi ni bilo všeč, da me ima za lepotico. Čeprav proti njemu sem res bila kot Julia Roberts in njen prvi mož Lyl Lovett. Pa ta Lyl je bil vsaj visok, ta Možic  pa je majhen, sluzav in debel. Pa nimam nič proti močnejšim ljudem, tudi sama nisem popolna. Vendar on je bil umazan na znotraj, zato me je tako motil njegov zunanji izgled.

Skratka, ta Možic je bil vsem prav prijeten, samo jaz sem se zmrdovala nad njim. Ampak moj šesti čut mi je pravil, da imam prav. Toda začela sem poslušati druge in njega. Vsi so govorili, da sem neumna, ker ga tiščim od sebe. Sam mi je govoril, naj razmislim o ponudbi, da bo on skrbel zame in za otroke, če se mu vdam. Enostavno me je kupil, kot da bi me pobral za vogalom in me plačal za eno noč. Le da je plačal več in dalj časa. Življenje z njim je bilo…«Bljak!« Vsaki dan sem se tolažila, da sem naredila najbolje, kar bi sploh lahko naredila za svoje otroke. Prodala sem svojo dušo, da so otroci imeli vse kar so potrebovali. In res so imeli. Položnice so bile plačane, najemnina nikoli ni zamujala, finančno sem bila preskrbljena. Otroci so imeli mamico na voljo, mamica pa …  je bila zamorjena, brezvoljna in samo strmela sem čudno pred sebe. Niti nisem opazila, da mi žoga leti naravnost v nos, ker sta se otroka želela z mano žogati. Spet sem bila kot mati popolnoma ničvredna in spet sem se počutila slabo.

Možic pa je iz dneva v dan bil bolj zadirčen, bolj živčen in iskal razloge, zakaj ga ne morem vzljubiti, če pa mi vse daje. V postelji sem stiskala oči skupaj in si poskušala zamišljati, da je vsaj prijazen, če že lep ni. Toda on je imel samo zaigrano prijaznost. Znotraj sebe je bil gnil, njegov karakter pokvarjen in vse, kar je življenjskega znal, je bila osladnost, katero so ljudje zamenjali za prijaznost. In ker je videl, da ga ne ljubim, da mu ne izkazujem ljubezni na način, kakor si je želel, je Možic začel noreti, besneti in se znašati nad mano. Izmišljal si je neverjetne zgodbe, da je najel detektiva in da ima slikovno gradivo, kako ga varam. Najel je celo – pazite to – najel je moškega, ki me je kot stranka začel klicati v službo ter me začel vabiti na kavo. Hotel je dokazati, da ga varam – oziroma, ker ga ne varam, je pravzaprav hotel dokazati, da delam na tem, da ga bom prevarala. Zato je najel enega »tipa«, ki je neumorno težil, da bi šla z njim na kavo. Celo sliko mi je poslal v službo, da bi videla, da je lep. Ja, res je bil lep, toda bila sem v stanju, ko mi moški niti malo niso dišali, pa naj bo to sam Sveti Peter z neba. In ker nisem šla na kavo, mi je Možic sam priznal, da je ta stranka bila najeta z njegove strani. Da se je moral prepričati, če bom šla v posteljo z njim. Toda ker sem rekla temu najetemu tipu, da ne grem na kavo in tudi če bi hotela iti, ne morem iti. Je bil seveda to dovolj trden dokaz, da sem želela iti, pa nisem šla, ker sem se bala njega. Skratka, začele so se grožnje, da me bo razbil, če se ne bom prebudila iz tega svojega zasanjanega sveta.  Na vsak način je hotel, da ga ljubim in bolj kot je težil in divjal, dalj sem bila jaz. Nekoč se mi je celo že zdelo, da sploh nisem več v svojem telesu. Kot da gledam iz višave svojo podobo, kako se vsak dan bori z enim brezveznim Možicem.  Včasih sem si resnično želela, da me sploh ne bi bilo.

Potem se je stanje še poslabšalo. Kot da ni bilo že hudo, mi je začel moriti še ponoči. Prav čakal je, da zaspim in me je pustil spati kake pol ure. Potem pa se je iz ljubega miru začel prepirati, me nadirati in obtoževati – niti ne vem več, kaj vse naj bi bila kriva. Skratka, jaz pa vsa »blesava«, sploh nisem vedela, kaj se dogaja. Srce mi je bilo 200 na uro. Cela sem se tresla in sploh se nisem mogla spomniti, kaj me je doletelo. Potem sem vsakič, ko se je to zgodilo, stekla na balkon in kadila. Cigaret za cigaretom je izginjal v mojih pljučih in sem skrčila kolena k sebi, se pozibavala in ponavljala eno in isto: »kaj mi je tega treba … kaj mi je tega treba …«.

Da še razložim dejstvo, otrokom zadeva ni bila tako boleča kot meni. Sem uspela poskrbeti, da se je vse dogajalo za zaprtimi vrati in v mejah glasu, ki ni presegal stene. Čeprav kako opazko sta pa tudi otroka ujela, saj nista neumna. Možic je tudi čez dan težil. In kadar je nekaj težil, sem jaz z tihim, mirnim glasom kot pokvarjena plošča ponavljala znova in znova: »ne želim se kregati, ne želim se kregati, ne želim se kregati …« vse sem govorila popolnoma mirno in brez občutkov. Sploh nisem poslušala kaj Možic teži, jaz sem samo ponavljala … on je pa nekaj blebetal.  In tako je prišel en dan, ko sem po moje že triinšestdesetič zaporedoma ponovila stavek: »Ne želim se kregati«, ko je kar naenkrat v kuhinjo priletel moj sin in na glas rekel Možicu: » Pa daj nehaj že težit, če ti je že stokrat rekla, da se ne želi kregati!« Tisti trenutek mi je po dolgem času zaigral droben nasmešek na obrazu. Možic pa mu je rekel, naj se ne meša, ko se odrasli pogovarjajo. In moj pameten sin brez dlake na jeziku: » Če je to pogovor odraslih, potem bom ostal otrok. Saj govorita samo vsak po štiri besede in to ponavljata že eno uro!« Pa je šel v sobo gledat televizijo. Prepričan, da smo odrasli prav neumna bitja.

In res smo!

Ob prvi priliki, ko sem bila sama z otroki, sem hitro sklicala sestanek, kjer smo se vsi trije dogovorili, da imamo dovolj, da denar ni vreden naših življenj in da vržemo Možica ven. Otrokom sem lepo po pravici povedala, da sem Možica vzela zato, da bi nam priskrbela boljše življenje. In oba sta se strinjala, da sta res imela v tem času veliko stvari, celo preveč stvari. Razložila sem jima, da ko bo šel, bo spet vse po starem. Bomo spet imeli bolj malo, bomo morali živeti bolj skromno. Pa je moj sin spet izjavil, da raje živi pod Ljubljanskim mostom, kot pa da ima vse stvari, ki jih niti ne rabi, mami pa je zato slabe volje.  Moja dva otroka sta vedno želela, da bi mami nekoga imela, da bi bila srečna – pa tudi če povem po resnici – otroci znajo biti kar preračunljivi. En starš pomeni ena plača, če ima starš še nekoga poleg sebe, pomeni to dve plači. Dve plači pa pomenita več stvari. Toda tudi njiju je izučilo, da stvari niso vredne življenja.

Tako sem končala s tem Možicem. Kričal je, ko je odhajal, tolkel z rokami po steni, grozil, da me bo uničil, da mi bo še žal. Nasploh je šel zelo nejevoljen in prepričan, da mi bo uničil življenje.

Še dolgo za tem je nagajal. Hodil je do vseh mojih znancev, staršev, bratov, sester in jim govoril različico svoje zgodbe, ter jih prepričeval, naj me spravijo k pameti. Še dobro, da me vsi poznajo in se nihče ni hotel pogovarjati z njim na tak način. Celo preselila sem se, da me ne bi našel, pa je vseeno izsledil hišo, kjer sem živela in mi je hodil z avtom na dvorišče. Še leto dni po koncu tega razmerja nisem upala niti poštarju vrat odpreti. S svojim obnašanjem sem tudi otroke prestrašila in nista upala niti na vrata, če je kdo zvonil. Kot tat v svojem lastnem stanovanju smo se tiho plazili do okna, kjer smo kukali, kdo bi lahko zvonil. In ko smo ugotovili, da ni Možic, smo z veseljem sprejeli goste.

No danes se otroka ne spominjata več niti njega, niti dogodivščin, niti stvari, ki sem jih kasneje morala vse plačati. Jaz pa sem se še dolgo ozirala čez ramo. Še danes nisem prepričana, če bo resnično mir. Toda zdaj me ni več strah, saj bi ga moj mož v svoji dlani zdrobil, če bi bilo treba.

Skratka, kaj se je torej zgodilo? Da bi otrokom nudila vse, sem v zameno za brezskrbno finančno stanje sama sebe žrtvovala. Na koncu pa smo ugotovili, da je bolje imeti nič in se imeti radi, kot da imamo kup reči, ki jih nimamo kam dati, pa smo nesrečni. Jaz in moji otroci se danes zavedamo, da je glavno to, da si zaupamo, da imamo streho nad glavo, hrano na mizi in da se imamo radi. Ostalo, pa bo prineslo življenje.