Tič ali moška sveta gora (2)
Nadaljevanje prispevka na temo Tič ali moška sveta gora.
Šaljivke na račun moških svetih gor ali po domače tičev.
Strah
Vsak tič klone, ko mu na uho pricurlja novica o giljotini. Tudi njegova francoska stran, ki ni le veliko srce in oprezanje za kokoškami ali kar po domače nežnejšim spolom, ima meje. Hoditi po meji pomeni imeti jajca – biti pogumnejši od vsega strahu, ki ga zdržijo hlače. Res je, da hlače zadržijo tudi drek, vendar se tudi ta enkrat spusti do tal, saj je v takih primerih gravitaciji na Zemlji težko uiti. To je kot bi bežal pred črno luknjo tik preden te vsrka vase. Uteha je rek: ‘Na drugi strani boš videl luč.’ Kar pa je včasih težka za tiče, saj običajno na eno oko vedno mižijo, da ne zgrešijo še tiste ene kokoši, saj bi jih neubogljivi dve tački odnesli na vse strani (ali pa vsaj na dve). Od blizu pa oko zajame širši spekter, kar omogoča večje področje raziskovalnega dela. Strah po prvih stikih kmalu pojene, vendar pa se pojavi vprašanje spreminjajoče se slike, ko vid začne pešati. Tiči so se strinjali, da sladkost privida ostaja enaka in so vse tičke žlahtne: »Izvirno in nagajivo delo Boga.«
Izbira pomagačev
Res je, da vse zasluge se običajno pripišejo glavnemu akterju. Pomagačev si nihče ne zapomni, razen če ni njihov podvig že samo herojstvo. Zato pomeni biti pomagač biti drugo uvrščeni, vendar pa utegne imeti svoje prednosti: odgovornost oziroma krivda nikoli ne pade nanj ali pa mu je vsaj ni potrebno prevzeti, nobena točka nastopa se ne porodi v njegovi glavi in mu zato ni potrebno skrbeti, vedno je tihi opazovalec, ki ima vpogled v vsak akt dogajanja, pomagač ostaja prikupen, saj je vendarle pomagač in za nameček, se mu ni potrebno pretirano truditi, saj ima delo zagotovljeno do konca svojih dni. Zato vas vprašam: izbira pomagačev tiču? Vsi in vse, kar deluje v želeni smeri.
Poštenost namer
Tiči so … »bitja«, ki v mislih živijo na svojem malem otoku, imenovanem Jaz. Kar je njim potreba, je nam pohotnost, kar je njim ‘moram’, je nam ‘hočeš’, kar pri njih pomeni biti imeniten, pomeni pri nas dajalec užitka (če sploh pride do te stopnje zmožnosti). Skratka, ko tiči pridejo s svojega malega otoka, se pridružijo ostalemu svetu, v katerega se morajo vklopiti, da si lahko izpolnjujejo želje s seznama želja, s svojega malega otoka.
Poštenost namer pa gre precej z roko v roki z namero potrebe, in sicer poštenost zavisi od namere potrebe, ki pa zavisi od prazne glave. No, ne čisto prazne, če smo iskreni. Če povzamemo: kaj lahko pričakujemo od tiča? Včasih več, včasih manj – da zarežem v zlato sredino.
Moč in jakost …
O tem je za razmisliti, saj tudi močen bik lahko postane vol. Kar te ne ubije te ojača, vendar obstaja nevarnost, da te ubije. Marsikateremu tiču je življenje preljubo, da bi ga tako postavil na plano jeznim jatam. Zato se podvržejo raznoraznemu naprezanju, s katerim si krepijo mišice. Vsaj tiste, za katere upajo, da bodo delovale še v posmrtnem življenju. Moč jim dajejo zlate misli, ki jih prebirajo iz žepnih knjižic, saj so glave že tako prenatrpane, da bi spravile vse notri. Vsaj kar zadeva razmišljanja – občasno.
Jakost pa pride s časom, zato potrpljenje in vztrajnost tiču ne uide. Tu se izkažejo za zelo marljive telovadce, razen če imajo skrivnega aduta v rokavu, kar pa je redkost. Izjeme potrjujejo pravilo – pa četudi gre za zlate tiče.
Boleča resnica
Vsak vojak ni vzoren vojak, še posebej v primeru tičev. V splošnem se vojak drži rutine; zjutraj zgodaj vstane, skozi ves dan je na preži, na ukaz salutira ter zvečer do polne ure opravi še zadnja opravila in leže v posteljo. To je opis vzornega vojaka, kar z lahkoto apliciramo tudi na tiča. Len vojak je fičfirič, ki čez dan opravi mrvico dela, edino ‘breme’, ki ga nosi na hrbtu, je dolgočasje – zato si večkrat vzame čas za počitek, po dolgem dnevu pričakuje dober obed brez zaslužnosti za to in ponoči ga zmanjka vedno prezgodaj zaradi napora od lenobe. Ta, ki si zasluži našo pozornost in je tu junak, je nadpovprečen vojak, nadpovprečen tič. Ta je vedno v pripravljenosti, na ukaz izvrši vse naloge, ljubi svoje delo, njegova izvirnost je prava umetnost in vedno drži svoje zvedave oči na mestu.
Pokora
Da, tudi tiči delajo pokoro; eni bolj iskreno, drugi manj. Vsi tu in tam radi pogledajo pod suknjico, čeprav je duhovnik častitljiv mož. Vendar spoved ne odtehta vse potrebne pokore, ki zahteva skromnost, resnično skesanost in … obljubo, da tega ne bo storil več? No, obstaja možnost, da tudi manj ne. Vsekakor pa je pokora zdrava za psiho, ki je pri tičih v abstinenci od spominjanja se nečednih opravil. Kaj jim torej preostane? Piške, ki so ogledalo iskrene narave tičev. Opomba: niso vsa ogledala dobro brušena, vendar vsa pokažejo vsaj fragment zrcalnega odseva.
Spet vidim, spet pojem
Obstaja dejstvo, da se vsak tič po nekem času prične počutiti ujet, saj se je prenajedel vsega dobrega in je prevzetnost ubila vso razsodnost v njem. Želja po svobodi, po nečem novem, da pojde v svet in se zopet naužije svežega zraka, postane nepotešljiva – dokler je, seveda, ne poteši. Začne se nova era tičevega obstoja: nov navidezni zapor ali nov harem. Tičeva izbira je v poklon njegovi skoraj neobstoječi pameti, saj je zopet spregledal in spet zmore sladko zakikirikati melodije, ki so ganile mnoge.

Človeška ribica in tič – podobnost?
Vse ribe plavajo, vendar vse pa le ne vidijo – za primer: človeška ribica je slepa. Po čem smo tako drzni, da si upamo verjeti, da zmorejo vse cevi prenesti potujočo vrelo vodo v radiatorje? Morda spet vidi, morda spet zapoje, ampak ali tudi zmore … uresničiti obljube in zagotoviti red ter ljubezen v skupnosti? Naša vera in upi v tiča so … veliki.