Bolezen je lahko opozorilni znak, da človek pogleda vase
Vzroki so v preteklosti.
Osebno sem tip človeka, ki želim popolnoma vse izkusiti sama. To je sicer malce naporno in včasih se odločim, da se z življenjskimi resnicami ne gre več ukvarjati, ampak me vedno znova filozofsko – raziskovalna duša, kot tudi pridobljena kvalifikacija, prežene dalje po raziskovanju in pisanju.
Pustiti preteklost za seboj je zelo težko, kadar ne sprejmemo realnosti takšne kot je. Hkrati se ravno iz navedenega razloga zelo rade pojavijo težave z očmi. Razlog je zelo preprost: ne želimo videti stvari takšne kot so in vid se slabša. Tako navaja Louise L. Hay v knigi Življenje je tvoje. Ta knjiga je bila moja prva »budnica« kajti v njej je veliko modrosti in resnic. Vzroki za težave so namreč v preteklosti, in ta nam sledi, dokler si ne oprostimo določenih reči ali le-teh ne oprostimo drugim. Ampak to je proces na katerega mora biti človek pripravljen, kajti to spodbuja duhovno rast in razvoj osebnosti. Življenjska energija, ki nas spremlja od spočetja, ima predviden razvoj za nas. Ko se oseba zna dobro poslušati oziroma ji intuicija dela dobro, bo šla po poti, ki si jo je začrtala in bo ves čas imela občutek, da gre prav. Ko ne znamo poslušati sebe, nas lahko sugestije kmalu odpeljejo po poteh, ki se nam zdijo, da jih ne izbiramo prav. Skratka, na preteklost se obračamo, kadar želimo razčistiti svoje lekcije. Ob zmernem poglabljanju vase, si lahko priznamo »napake«, si jih oprostimo in jih končno sprejmemo in tako pridemo do pozitivnejših pogledov. (Več o tem navaja citat ob koncu prispevka). Bistvo je dati stres iz sebe, ker ko nam ta občutek svobode uspe dobiti, nimamo več potrebe govoriti in analizirati situacijo. Ko damo stres iz sebe, najdemo mir in to je pokazatelj, da smo napredovali in odšli dalje. Šele tako lahko pustimo preteklost za seboj in dobimo zagon za prihodnost ter neprecenljive lekcije za življenje.
Enako se dogaja z boleznimi, kajti ko zdravimo s komplementarno medicino, se pojavijo vsa čustva, ki jih prej skrivamo pod preprogo. Žalost, jeza, strah, skrb in radost so čustva, ki so po Tradicionalni kitajski medicini povezana s petimi elementi in ti z našim organizmom. Tako lahko z refleksoterapijo uravnavamo ravnovesje teh čustev v organih, v kolikor so energetsko v ekscesu ali deficitu. V naravi, v človeku in v odnosih popolnoma vse strmi k ravnovesju, česar se ljudje premalo zavedamo. Biti pozoren na to, kaj nam sporoča telo, je vrlina, ki bi jo moral poznati vsak. Ampak imamo čustveno polovico možganov premalo prebujeno, da bi se lahko docela poslušali. Hkrati pa brez zdravih hranil, svežega zraka, gibanja, sproščanja stresa in tokokroga zdrave nevtralne energije, telo ne more delovati brezhibno. Lahko pa poskrbimo zase, da omejimo delovanje akutnega stanja bolezni, preden ta preide v kronično diagnozo.
Skratka, ko nas življenje nosi po poteh, ki ima ovinke, mi pa pričakujemo ravnino, se pogosto zgodi, da skoraj obupamo. Navajeni smo konstante, predvidljivosti, ampak tega enostavno več ni. Zato nam ne preostane drugega, kot da se navadimo na spontanosti in treniramo gledati na situacije s svete plati. Vedno znova se lahko spomnimo, da je moč v NAS. Čustveni um se da zelo dobro nadzorovati in s tem uvideti lekcije, resnice in dejstva, ki so del osebnostne rasti. Razumski um pa je tisti, ki se uskladi s čustvenim in tako je lahko pot skozi življenje mnogo lažja. Vse je v glavi, možgani se prilagodijo, ker je v avtonomnem živčnem sistemu življenjska koda. Do nje pridemo med drugim z refleksoterapijo. Tako se možgani začno prilagajati na novo energetsko stanje, takoj ko dobijo sporočilo, kje so energetska neravnovesja v telesu. Bistveno je, da so energije Zemlje in Neba harmonizirane, saj lahko tako telo črpa dovolj energije za delovanje eteričnega telesa in posledično za delovanje mentalnega in fizičnega telesa.
Negativna čustva lahko nadziramo s čustveno inteligenco.
Čustvena inteligenca je tista, ki nam daje pozornost na lastne misli in pogoje za mentalno ravnovesje. Pozitivni pogled na življenje je vreden veliko. O tem sem pisala že v mnogih prispevkih. Tokrat pa za zaključek teče beseda o depresiji, in sicer v citatu avtorja Danijel-a Goleman-a, iz knjige Čustvena inteligenca.
»Eno najmočnejših zdravil za depresijo – ki ga brez terapije redko uporabljamo – je drugačen pogled na stvari ali spoznavno—vedenjska terapija (kognitivno preoblikovanje). Povsem normalno je, da obžalujemo konec nekega razmerja, da se utapljamo v samopomilovalnih mislih, na primer v prepričanju, da bomo »za vedno ostali sami«, kar še bolj podkrepi obup. Če pa se v mislih povrnemo v preteklost in se spomnimo, da zveza ni bila ravno idealna, da se z veliko stvareh s partnerjem nismo ujemali – ali z drugimi besedami, če izgubo ocenimo iz drugega vidika, bolj pozitivno – potem je takšen pogled lahko zdravilo za žalost. Podobno so bolniki z rakom, ne glede na resnost bolezni, bolje razpoloženi, če pomislijo na drugega bolnika, ki ga je bolezen še bolj prizadela (»Saj nisem tako slab, vsaj hodim lahko«); drugi, ki so se primerjali z zdravimi, so bili najbolj depresivni. Primerjanja s slabšim so presenetljivo zdravilna: nenadoma se vse, kar nam je pravkar še jemalo pogum, ne zdi več tako slabo.« (citirano po Goleman 1995, 122)
»Tudi pomoč drugim, kadar nas potrebujejo, je zelo učinkovit način lajšanja depresije. Ker se depresija napaja s premlevanjem in pretiranim poglabljanjem vase, se s tem, da pomagamo drugim, izkopljemo iz preobremenjenosti s sabo, ker se poglabljamo v bolečino drugih. Lahko se prijavimo za prostovoljna dela (pridružimo se organiziranim prostovoljcem, usmiljenkam, nahranimo brezdomce); to so najučinkovitejši načini za spremembo razpoloženja, ki jih Diane Tice omenja v svoji študiji. Hkrati pa so tudi najbolj redki.« (citirano po Goleman 1995, 122)