Potres

V vasi je potres in orkan preživel umetnik. Na sredi počene, udrte in neprehodne ceste si je postavil slikarsko platno in začel risati razdejanje.

Nebo nad njim je sivo. Nad glavo se mu podijo umikajoči se  nevihtni oblaki. Ozračje je naelektreno od bliskov in groma. Nad vasjo sta se združila blisk in grom in ustvarjala za prebivalce grozne občutke. Za nekoga, ki bi to gledal od daleč, bi bili  to čudoviti prizori. Čez črno nebo so švigale močne  rdeče, rumene ali bele električne strele. Več strel skupaj je v trenutku razsvetlilo ozračje tako močno, kot da bi takrat za trenutek posijalo sonce. Grom je bil tako glasen, da nisi slišal niti samega sebe.

Pred nevihto je vas stresel močan potres. Prvi potresni sunek je bil tako močan, da so se stresle hiše, v kuhinji so iz omar popadali na tla kozarci in žvenketanje črepinj je sporočilo njihovo razbitje. Ljudje so začeli kričati in se zatekati pod podboje vrat. Ko se je prvi sunek umiril, so ljudje zbežali ven iz hiš. Takoj za tem je stresel vas drugi, še močnejši sunek. Zaslišalo se je žvenketanje razbitih oken, odpadanje opek s strehe, kričanje bežečih, prestrašenih ljudi. Toda zemlja se še ni umirila. Tla so se še kar tresla in tresla.

Skozi vas je potekala lepa vaška cesta. Ob cesti so rastla drevesa. Vaščani so cesto  zelo lepo vzdrževali. Preko potoka so zgradili trden most. Potres je iz ceste naredil pravo razdejanje. Cesta je popokala in se ugreznila. Most čez potok je potres zrušil in razdražena, razburkana, divja voda ga je odnesla. Cesta se je končevala s prepadom v temno, razburkano globino.

Drevesa, za katera so vaščani zelo lepo skrbeli, je potres tako močno stresel, da so padla čez uničeno, razpokano cesto. Močan veter med nevihto je drevesom odnesel vso listje.

Gospodar kmetije si je zgradil iz kamna obokan vhod, podprt s stebrom. Gospodinja je imela na okenskih policah zelo lepe rože. Skrbno jih je zalivala,  da so vse poletje imele zelo veliko lepih in košatih cvetov.  Pred vhodom so si naredili teraso iz črnih in belih tlakovcev, ki spominjajo na šahovnico.  Nad vhodom je bil dimnik krušne peči. Po potresu  je ostala samo še velika luknja v strehi. Del zgradbe je potres čisto podrl, da se vidijo samo še kamni, iz katerih je zgrajena stara kmečka hiša.

Na začetku ulice slikar poskuša ujeti na platno to razdejanje. Le zakaj se je on znašel v tem trenutku tukaj?

Začel je razmišljati o tem vprašanju. Svoje življenje enači s razdejanjem, ki ga gleda in skuša naslikati. Kot otrok je živel v urejeni družini. Starša sta lepo skrbela zanj. Imel je še mlajšo sestro, ki jo je oboževal. Ko je bil v najstniških letih, pa ga  je doletela katastrofa. Odšel je na likovni tabor v drugo deželo. Medtem ko ga ni bilo, je potres, ki se je zgodil ponoči, podrl hišo njegove družine in pokopal pod sabo starše in ljubljeno mlajšo sestro.

On se je znašel v zavodu. V njegovi duši je bilo razdejanje, ki ga ni mogel urediti. Spominjal se je življenja s svojo družino, odraščanje mlajše sestrice. Nobenega ni bilo, s katerim bi se mogel o tem pogovoriti. V zavodu se je zaprl vase. Oče in mati sta bila edinca, tako da bližnjih sorodnikov ni imel. V zavodu je nadaljeval šolanje. Pred nesrečo je bil zelo dober učenec. Po nesreči se ni mogel več zbrati in ocene so drastično padle. S svinčnikom v roki je samo risal razdejanja v naravi. Sedaj pa se je znašel pred takim razdejanjem. Pot pred njim je razpokana in na koncu odsekana. Hiše so prave razvaline, drevesa ležijo na tleh brez listov in so kot ovire po poti naprej. Toda kaj, ko ta pot ne vodi nikamor…. Samo še  v prepad ponorelega potoka. Oblaki nad njim so črni, in se podijo sem ter tja.

Po potresu se dolgo ni vrnil v domači kraj. Potres je bil tako močan, da je hiše praktično zravnal z zemljo. Imel je veliko srečo, da ga takrat ni bilo tam. Vendar si je večkrat želel, da bi bil. Potem bi tudi on umrl in ne bi tako trpel v življenju. Ni se zavedal, da nam kdaj take nesreče postanejo izzivi, kako drugače preživeti. V tem se ni znašel.

Začel je razmišljati o letih v zavodu. Spomnil se je, da se je nekdo želel pogovarjati z njim, on  pa mu  ni odgovarjal. Svojih občutij ni znal izraziti z besedami. Samo  risal je podrta drevesa, stare razmajane hiše. Ni se zavedal, da na ta način izliva na papir svojo pretreseno, žalostno, prestrašeno dušo. Ta človek pa ni znal iz slik razbrati, kako bi mu lahko pomagal. On je samo bežal od resnice. Ni je znal sprejeti. V mislih se je pogovarjal z mlajšo sestro. Velikokrat ji je naslikal lepe slike, v ozadju je sijalo sonce, deklica in deček sta se igrala na zeleni travi, se pogovarjala. Sestra je te slike lahko razumela. Po nesreči je zaklenil svoje srce za vse dobro. Bežal je od samega sebe.

Po izgubi družine v šoli ni več napredoval. Ocene so postale zelo slabe, tako da ni dokončal gimnazije. Svetovali so mu poklicno šolo. Vpisal jih je kar nekaj, toda nobene ni dokončal. Ni se znašel v življenju brez svoje družine.

Bežal je od urejenih življenjskih razmer. Ni se znal sprijazniti z izgubo družine. Begal je iz enega zavetišča v drugega, kdaj prenočil tudi v zaporu. Na platna je izlival svoja pretresena, žalostna, zatrta čustva, toda nikogar ni bilo, ki bi ga razumel.

Sedaj se je znašel na  robu življenja. S svinčnikom v roki skuša narisati hišo, ki jo je tudi uničil potres. Sprašuje se, kako in zakaj se je spet znašel v potresu. Razmišljati je začel o pogovorih s psihologi, učitelji, ljudmi ki so mu želeli pomagati. Spodbujali so ga, da naj živi naprej.  Toda bolečina ob izgubi je bila tako močna, da se ni več znašel.

Sedaj je spet pred enim takim razdejanjem, kakor ga je pustil potres ob izgubi družine. Razmišljati je začel o izkušnji v mladosti. Spoznavati  je začel, da je samo bežal pred težavo – izgubo družine, varnosti v družinskem okolju, odgovornosti do mlajše sestre.

V tem potresu se je znašel,  da te občutke, občutek krivde do mlajše sestre, slovo od staršev razčisti pri sebi. Izgube ni mogel preprečiti. Za potres ni odgovoren on. Za to je odgovorna Narava. Kljub takemu znanju in raziskovanju človeka, je človek proti Naravi še vedno nemočen. Storiti, preprečiti ni mogel ničesar.

Slikarska kolonija mu je rešila življenje, on pa ga je tako zapravil. Še en potres mu je šele začel razjasnjevati svojo krivdo. Za potres on ni kriv. Kriv pa je, da se ni znal spopasti s težavo. Izguba družine je res velik šok. Toda imel je pomoč psihologov, ki jih ni niti poslušal. Samo bežal je pred vsem.

Toda pred sabo ne moreš pobegniti. Težave, ki jih imaš lahko rešiš samo, če se poglobiš v sebe in se poslušaš. Ta potres mu je pokazal samo njegovo reševanje težav. Zabredel je še in še. Sedaj bo moral začeti reševati sebe.

Sprijazniti se z izgubo družine je zelo težko. Kolikokrat je želel povedati svoja doživetja, izkušnje mlajši sestri, pa je ni bilo. Ugotovil je, da bi bilo mogoče zanimivo vse te izkušnje povedati kar sebi. Tisti tihi notranji glas, ki ga je slišal samo, ko se je čisto umiril, mu je to svetoval.

Ob porušenih hišah in podrtih drevesih, razpokani cesti si je začel  govoriti svojo zgodbo. Govoril je naglas, da se je slišal. Ko si je povedal svoje življenje, je začel razmišljati, kaj bi odgovoril prijatelju, ki bi mu tako opisal svoje težave.

»Ja, daleč si zabredel, » bi mu rekel. »Si se kdaj vprašal, kaj si sploh želiš v življenju?« To vprašanje pa je vredno razmisleka.  »Kaj si želim? Ne vem. Slikati. Imeti družino. Ženo, ki bi jo ljubil in bi sprejemala mojo drugačnost – mojo umetniško dušo, sina ali hčer, ki bi jih lahko vzgajal, jim dal svojo ljubezen, spremljal njuno odraščanje, pomagal pri svetovanju reševanja težav. Rad bi razvijal svojo umetniško žilico. Začel  sem s čisto novim slogom slikanja. Morda  bi bil ta slog zanimiv tudi za kritike. »

Kaj lahko ponovitev težke izkušnje lahko prinese našemu notranjemu jazu. Ker težave ni rešil prvič, se je znova  in znova znašel pred isto težavo.

Začel je razmišljati o rešitvi svojih težav. Po tako dolgem času bežanju pred sabo, izmikanju reševanja svojih težav, se je spet znašel pred potresom in nevihto. Gleda proti poti, ki ne pelje nikamor. Spet slika neko razdejanje. To je naredila narava, toda enako je v njegovi duši. Spet se ne da nikamor – samo do odsekane ceste, ki vodi v prepad.

»Morda pa se moram obrniti?« je začel razmišljati. »Po tej poti ne pridem nikamor. Začeti moram hoditi po drugi poti. Toda po kateri? Poti je veliko. Toda poslušati moram najprej samega sebe.«

»Ja, kaj bi pa rad? Ne vem. Pogrešam urejeno družino iz otroštva. Morda pa je to cilj. Pot do nje pa moram najti. Ta smer, po kateri hodim ni prava. Tu je samo neprehodna cesta, podrta drevesa, porušene hiše…

V sebi moram poiskati pravo smer. Če se obrnem in grem po cesti v drugo smer, vidim na nebu žarek sonca. O, moja odločitev me vodi na pravo pot.  Skušal bom sam sebi povedati, kaj se mi je zgodilo. Govoril bom na glas, da se bom slišal:

»Ko sem bil na likovni koloniji je bil tam, kjer sem bil doma, hud potres. Podrl je hišo, v kateri so stanovali moji starši in sestra. Vsi so umrli v potresu. Ostal sem sam. Na nobenega se nisem mogel obrniti. Vso pomoč  v zavodih sem zavračal. Le zakaj?«

To je še eno vprašanje na katerega ne vem odgovora. Pa si poskušaj odgovoriti.

«Strah me je bilo. Česa? Tega, da sem brez družine, brez nekoga, ki bi me ljubil, me razumel. O, tukaj je eden od pomembnih odgovorov. Brez nekoga, ki bi me imel rad.  Pogrešal sem toplino doma, objem mame, očetov odnos, spoštovanje mlajše sestre. Tu sem se verjetno izgubil.

Toda življenjski zakon je običajno takšen, da otroci živimo, starši pa nam umrejo. Kaj pa sestra? Zelo jo pogrešam.«

Izza platna se je zaslišalo krčevito jokanje. Končno je lahko prišel do tiste točke, ko se je bil sposoben soočiti z realnostjo. Menil je, da solze niso za fanta. To je samo za dekleta. Tako dolgo je nosil to bolečino  v sebi, da bil že čisto otopel od čustev. Ta potres pa je pretresel tudi njegovo bolečino, da je prišla na površje.

Sedaj bo lahko začel iskati rešitev. Obrnil se bo morda na kakšnega psihologa v katerem od domov, kjer je bival. Potrudil se bo dokončati šole. Če je bil v gimnaziji odličen učenec, se bo morda lahko zopet usedel zraven knjig, dokončal najprej gimnazijo, potem pa nadaljeval študij slikarstva.

Velikokrat je slikal slike, podobne tej, ki je pred njim. Podzavest mu je sporočala, da se po tej poti ne pride nikamor. On pa je še kar hodil in hodil v tej smeri. Ni opazil, kolikokrat je padel v prepad, ki se mu je v tej sliki tako nazorno kazal. Po vsakem padcu v prepad je samo hodil do naslednjega in naslednjega…

Končno je ugotovil, da je na napačni poti. Obrnil se bo in šel po drugi poti. Velikokrat bo moral splezati iz prepada. To vzpenjanja, premagovanje težav bo zelo težko. Življenje nam pred nas postavlja izzive. Plezanje iz prepadov bo postal njegov izziv. Tudi če bo padel nazaj, se bo pobral in šel naprej. Ni pomembno kolikokrat padeš, samo da vsakič vstaneš in nadaljuješ svojo pot v pravi smeri. Narobe je, da zmeraj iščeš izgovore. Ti izgovori so ga pripeljali tako daleč. Toda po drugi poti, tisti ki ima cilj, za katerega je vredno žrtvovati svoj čas, premagovati težave, iskati rešitve tako dolgo, dokler jih ne najdemo, je vredno iti.

»Če se obrnem, in grem po drugi smeri, pa je na sliki žarek sonca. Slediti mu moram. »

»«Drin drin drin drin««

»Ja kaj pa je to? O, budilka me je zbudila iz nočne more. Nočne more? Ne, ta slika v sanjah in zgodba moža za slikarskim platnom mi je pokazala drugo pot v življenje. Danes je nedelja. Po kosilu grem v gozd na sprehod. Usedel se bom pod drevo. Sam  bom premislil svoje življenje. Začrtal si bom nove cilje in jim poskušal slediti. Začeti moram poslušati sebe. Ne bom več šel po razpokani cesti ob podrtijah, kakor sem sanjal. Odločil sem se za drugo pot. Toda pot do sebe moram šele najti. Poiskal jo bom. Prepričan sem, da mi bo uspelo.«