Kocka je padla nate, da razkriješ pravi obraz!
Med svojimi starimi zapiski sem našla zapisano:
» Poznaš tisti občutek, ko si ujet v mali sobi brez izhoda?
Tisti občutek, da izgubljaš nadzor nad seboj?
Ko padeš na tla in bojiš pobrati se, ker veš, da te tam zunaj čaka življenje katerega ne moreš živeti kot bi si ga želel?
Poznaš občutek, ko si na robu joka, a ne smeš pokazati svojih solz ker te je sram…sramuješ se občutka nemoči, poraza, ki vedno znova preganja te!
In kako žalostno je, da le papir in pero v tem trenutku razumeta me! «
Minuto sem bedasto buljila v zapisano, a kaj kmalu mi je po glavi rojilo 67 vprašanj na katere bi morala znati odgovoriti, a sem še vedno samo gledala v list papirja brez odgovorov!
Zakaj skrivamo svoja čustva? Zakaj imamo na obrazu fasado nekih lažnih emocij, a prava zatiramo, jih ne želimo pokazati?
Lahko vam napišem pravo malo diplomsko delo na to temo, a pustimo teorijo, izognimo se definicijam. Nasveti, ki jih preberete v knjigah in ženskih revijah, vam samo še bolj zmedejo glavo in srce. Da, ljudje radi govorimo o sebi in o tem kako se počutimo. Pokažemo jezo, veselje, žalost. Radi dramatiziramo o nepomembnih dogodkih, itd. A to ni tisto kar bi rada izpostavila! Povemo, pokažemo tisto očitno, kar je družbi sprejemljivo, saj moški si ne smejo dovoliti biti preveč čustveni, ženske pa tako ali tako pretiravamo s čustvi! A vedno globoko v nas ostane nekaj neizrečenega. Nekaj kar poznamo samo mi in še nam je to velikokrat nerazumljivo. Čustva v svojih rokah držijo nadzor nad našim razmišljanjem, dejanji, počutjem. In nikakor jih ne bi smeli ignorirati. Res je, da pozitivna tako radi delimo in o njih govorimo, a negativna? To so tista, ki nas počasi uničujejo, ki nam ne pustijo da bi nas objela toplina pozitive. A čustva so kot divje zveri. Lahko jih zapreš v kletko, lahko se naučiš živeti in sobivati z njimi, lahko jih razumeš a ne moreš imeti popolnega nadzora nad nečim tako ‘nevarnim’! Zakaj ‘nevarnim’? Verjetno zato, ker so ameriški psihologi ‘na vrat na nos’ napisali 148 besed, ki opisujejo negativna čustva in 118 za pozitivna. 30 besed ni veliko, a 30 malih žebljičkov ki bodejo srce znajo biti izredno moteči in boleči!
Pustimo zdaj kraljice dram in ‘iskalcev pozornosti’, oni so v svojem svetu v katerem izkoriščajo čustva v napačne namene! Govorimo o tistem, o katerem si niti sami ne upamo priznati ker nas je strah, da tako čutimo! Ker se bojimo, kako bo družba sprejela našo šibkost katero se je treba sramovati! Ker se bojimo zavrnitve, še enega razočaranja! Zato najbolj negativna čustva zakopljemo globoko, tako globoko da je skrito očem! O tem ne govorimo, o tem se ne govori. In dragi moji, ne potrebujete mojih nasvetov kako ravnati s svojimi čustvi, to že veste. Postavljam vprašanje na katerega se mora odgovoriti:
»Ali so neizrečene besede naših čustev veliko bolj uničujoče kot tiste, ki jih izgovorimo?«
Dobro napisano. Eno je to kar človek pokaže navzven in eno je to kar človek skriva v notranjosti zaradi nerazumevanja okolice. Ravno tista čustva o katerih posameznik ne želi govoriti so tista obremenjajoča čustva, ki bi morala priti na dan. Posledično bi tako posamezik odložil breme in svobodneje zaživel. A skozi zgodovino so človeštvo učili drugače. Danes se imamo z globjim zavedanjem sami priložnost učiti znova drugače in tudi živeti tako, kot nam pravi notranji Jaz.