Plazilci Sabotina

Če je kakšna živalska skupina na Sabotinu, ki si zasluži poseben članek, so to zagotovo plazilci. Že od nekdaj je pri lokalnem prebivalstvu veljalo pravilo, da če hočeš srečanje s kačo, greš samo na Sabotin in ti jih ne bo manjkalo. Seveda to drži, kar sem tudi sam potrdil med dolgoletnimi popisi favne na naši gori. Malokje na tako majhni površini prebiva kar 11 vrst plazilcev, od živahnih kuščaric, pa vse do strupenih kač. Predvsem spomladi in jeseni, pa tudi v neprevročih poletjih, lahko v enem terenskem dnevu opazujemo skoraj vse prisotne vrste. Razlogi za takšno pestrost so lega, mikroklima ter seveda raznoliki habitati. Vpliv Mediterana pa je glavni razlog, da tudi sredi zime, v toplih in sončnih dneh, najdemo vsaj kakšno kuščarico kako se sončni na apnenčastih skalah.

Plazilci pa si ta članek zaslužijo tudi zaradi ponekod še vedno prisotnega negativnega odnosa ljudi do njih, čeprav za redne obiskovalce naše gore tega ne morem trditi. Na srečo so minili časi, ko se je kak „heroj” prikazal pred Okrepčevalnico z ubitim gožem in ponosno razlagal, da je likvidiral „vipero”. Ljudje so danes osveščeni in večina obiskovalcev Sabotina ob srečanju z modrasom z veseljem pograbi za fotomašino, nikakor pa ne za palico. Z gotovostjo lahko zatrdim, da imajo danes kače na naši gori toliko zaveznikov in občudovalcev, kot še nikoli doslej. Plazilci so pač ena od značilnosti Sabotina in brez njih bi naša gora bila manj zanimiva. So pač „naši”, zanimivi, včasih skrivnostni, in nepogrešljivi prebivalci edinstvene gore Primorske, Sabotina.

Pa poglejmo njihove „osebne izkaznice” na ne pretirano strokoven, ampak na bolj poljudni način.

Kuščarice

Črnopikčasta kuščarica (Algyroides nigropunctatus)

Nezamenljiva vrsta, ki nas predvsem v času parjenja očara z živopisanimi barvami samcev. Takrat dobijo po trebuhu oranžno, po grlu pa živo modro barvo. Značilnost te kuščarice so tudi luske gredljaste oblike. Gre za mediteransko vrsto, ki pri nas dosega severno mejo razširjenosti (Plave in Sabotin) in je na Sabotinu zelo številna. Ob ugodnih vremenskih razmerah se lahko pojavi že v začetku februarja in vztraja do konca novembra.

Pozidna kuščarica (Podarcis muralis)

Vsem dobro poznana kuščarica, ki pa jo prenekateri napačno imenujejo “martinček” (ta pa je na Primorskem prisoten le na Postojnskem). Vrsta je najmanj plašna in nič nenavadnega ni, če se veselo motovili okoli ljudi, pozira na piramidi pred Okrepčevalnico, ali pa se pride sončit tik poleg pohodnikov, ki se malo oddahnejo pri kapelici sv.Valentina. Najštevilčnejša vrsta na naši gori, ki pa je tudi najmanj termofilna, kar pomeni, da se tudi pozimi, v toplejših dneh, redno sonči na zavetnih mestih.

Zelenec (Lacerta viridis complex)

Zaradi svoje zelene barve je dokaj neopazen in ponavadi le zaslišimo en močan šum po listju in grmovju, ko zbeži. Takrat se zdi, kot da bi nekaj konkretno velikega bežalo pred nami. Tale simpatičen kuščar je res pravi rompiškatole, saj se ne ve kdo je koga bolj ustrašil, ali mi njega, ali on nas s svojim divjim in glasnim pobegom. Je zelo hiter kuščar, ki pa hitro upeha in takrat lahko vidimo katera “anakonda” nam je dvignila dlake pokonci.

Gre za velikega kuščarja, ki lahko v dolžino zraste do 40 cm, vendar pred leti se je okoli karavle potikal en osebek, ki je meril skoraj pol metra. Pravi lepotec, ki je postal znan skoraj vsem stalnim obiskovalcem gore.

Še posebej samci pa so v času parjenja izrazito obarvani, v kobaltno modro barvo pod glavo in na grlu.

V to druščino spada še slepec (Anguis fragilis), ki pa na Sabotinu ni tako številen. Gre za breznogega kuščarja, ki se večinoma hrani s polži.

Kače

Črnica (Hierophis viridiflavus)

Opisovanje kač bom začel kar s kačo polno raznih superlativov: s črnico. Naša najhitrejša, najbolj plašna, na Primorskem pa tudi najpogostejša kača je povrh vsega še najbolj nervozna in temperamentna, ko jo kdo prime v roke. Čeprav ponavadi takoj pobegne, pa v tem primeru grize ko skrajno razjarjen peklenšček. In kar je še huje, ne odneha, hehehe. Vrsta seveda ne bo nikoli napadla, če ji pustimo možnost pobega, a gorje jo ulovit. Prava faca, brez katere si ne morem zamisliti briškega podeželja in Sabotina.

Nestrupena kača, značilne črne barve (mladi osebki pa sive barve, s črno glavo, kjer sta ena do dve beli prečni lisi), ki v dolžino zraste do 160cm, je tudi zelo koristna pri uravnavanju populacij glodalcev. V Sloveniji je prisotna le na Primorskem in delu Notranjske. Odnos lokalnega prebivalstva (Brda) do te kače je v veliki večini pozitiven, saj se ljudje zavedajo njene koristnosti. Nič čudnega, če sem že nekajkrat bil priča, da se je ustavil promet, ker je čez cesto šla naša simpatična in bojevita črnica. Le kdo bi bil takšna mona, da bi hote povozil zverinico, ki bi lahko bila celo naša maskota?

Navadni gož (Zamenis longissimus)

Največja kača na Sabotinu je istočasno tudi največja nočna mora celo za (manjše) podgane. Slednjih je na gori ostalo bore malo, po Brdih nekoliko več, a gorje ko v drvarnico ali na skedenj prileze gož. Za glodalce je takrat pekel v stilu najhujšega horror filma, povsem drugačen film pa je za domačine, saj takrat dobijo zaveznika, ki jim počisti nadlogo. Učinkovitejše od vseh Ratimorjev, Glodacidov in podobne nevarne kemije. Se pa včasih rado zgodi, da ljudje, ki se kač bojijo in naletijo na goža, ko se loti podgane, mislijo da vidijo “kosmato kačo”.

Gož je nestrupena kača, ki zraste tudi krepko čez 2 metra v dolžino. Odrasli osebki so po hrbtu rjave barve, po trebuhu pa večinoma rumene barve. Nenapadalen, ki redkokdaj ugrizne, je na naši gori pogosta vrsta. Občasno preplaši kakšnega planinca, še posebej ko se kača motovili po kakšnih vejah, to je predvsem spomladi, ko išče kakšno nerodno spleteno ptičje gnezdo. Je zelo dober plezalec. Ena od posebnosti goža je tudi ta, da ko postane vznemirjen rad trese z repom. Ima pa tudi grdo navado, da se zelo rad sonči na asfaltu in je res potrebna skrajna previdnost, da se jih ne povozi.

Smokulja (Coronella austriaca)

Zaradi svoje redkosti v večjem delu Primorske (sicer pa pogosta drugod po Sloveniji), je ta kača bila šele leta 2009 potrjena tudi na Sabotinu. V vseh letih terenskih popisov sem jo le dvakrat zabeležil. Ta nestrupena kača ni tako vezana na topla območja in se lepo znajde tudi sredi gozda. Zraste do 75 cm. Nepoznavalca lahko videz te kače zavede v napačno prepričanje, da ima pred sabo gada.

Na nižjih predelih Sabotina pa sta prisotni še dve vrsti kač, obe nestrupeni, belouška (Natrix natrix) in predvsem ob tekočih vodah še kobranka (Natrix tessellata). Obe se branita z izločanjem smrdljive tekočine, nikoli pa z ugrizom.

Laški gad (Vipera aspis)

Zelo redka vrsta, ki je v Sloveniji razširjena le v zahodnem delu. Na Sabotinu sem jo prvič zabeležil leta 2008, takrat kar dva osebka, pozneje pa navkljub intenzivnim raziskavam,  nobenega več. Gre za strupeno kačo, ki zraste do 90 cm, gobček ima zavihan navzgor, na hrbtu ima namesto cikcakastega vzorca, dve liniji izmenično razporejenih temnih pravokotnikov. Hrani se večinoma z glodalci. Simpatična a zelo težko odkrivna kača, zaradi katere sem imel kar nekaj komedij (več v člankih “Terenske dogodivščine popisovalca plazilcev”).

Modras (Vipera ammodytes)

Kot zadnja vrsta pa seveda eden od simbolov naše gore, modras! Odkar pomnim so ljudje povezovali Sabotin z modrasi in jo imenovali tudi “gora modrasov”. Baje, da jih je nekoč mrgolelo toliko, da so morali naseliti celo mungote, da bi zmanjšali populacije modrasov, vendar zaenkrat mi ni uspelo preveriti resničnosti teh podatkov. Kakorkoli, eksperiment dolgoročno na srečo ni uspel, saj še par let nazaj sem bil celo “obkoljen” s petimi modrasi …

Modras je naša največja (in najbolj strupena) strupenjača pri nas, ki zraste do 80 cm, lahko tudi preko metra. Zanjo je značilen cikcakast vzorec po hrbtu in nezamenljiv rožiček na gobcu. Je ena najbolj pogostih kač na naši gori in predvsem spomladi ter jeseni se jo da zlahka srečat na manj obljudenih poteh. Kača ni napadalna in ugrizne le v samoobrambi, ko res nima drugega izhoda. Simpatična živalca pa občasno kakemu pohodniku le ponagaja s pihanjem in tako tudi koga spravi v strah, a dlje od tega ne gre. Pihanje je pač opozorilo in takrat se je treba umaknit stran, kar bo obema koristilo. Seveda pa se strupenih kač ne dotikamo brez ustrezne opreme in usposobljenosti, ter pametnega razloga. Modras je tudi zelo koristna kača pri uravnavanju populacij miši in drugih glodalcev.

Dejavniki ogrožanja plazilcev

Kot sem že na začetku omenil, negativnega odnosa do plazilcev že dolgo časa ni več. Včasih se še najde kak “heroj”, ki se kače loti s palico, vendar so to izjemno redke izjeme. Neprimerno hujši dejavnik ogrožanja je zaraščanje Sabotina, predvsem na slovenski strani, kjer je odprtih habitatov ostalo bolj malo. Politiko sečnje gozdov na Sabotinu bi bilo treba prilagoditi tudi zaradi ohranjanja biodiverzitete! Le zakaj je potem večji del gore vključen v Naturo 2000? Na srečo je na italijanski strani nekoliko boljše in se bo že kmalu začelo z vzdrževanjem kraških travnikov, kar bo nedvomno pozitivno vplivalo tudi na populacije ogroženih vrst ptic, metuljev …

Naslednji dejavnik ogrožanja pa je promet. Ta sicer ni tako resen problem kot zaraščanje, pa vendarle ni zanemarljiv. Asfaltirana cesta, ki pelje iz Gonjač na Sabotin poteka v neposredni bližini ugodnejših habitatov. Predvsem kače (pa tudi kuščarice) se rade hodijo gret na topel asfalt in tako jih veliko konča pod kolesi. Zabeležiti tudi pet povoženih osebkov na razdalji 7 km ni glih vzpodbudno dejstvo. Še manj pa, ko se med žrtvami pojavi kakšna redka in ogrožena vrsta kot je npr. laški gad. V vezi s prometom bi bilo treba najti ustrezne rešitve, ki bi zmanjšale povoze. Že opozorilne table bi lahko nekaj pripomogle k temu.

Za konec pa še dve opozorili:

• vse domorodne vrste plazilcev v Sloveniji so zavarovane (Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah Ur.l. RS, št. 46/2004, 109/2004, 84/2005, 115/2007) in jih je zato prepovedano ubijati, loviti, zadrževati v ujetništvu, jih prodajati ali uničevati njihove življenjske prostore.
• za rokovanje, ujetje, vznemirjanje, začasni odvzem živih osebkov iz narave zavarovanih vrst plazilcev, je potrebno imeti dovoljenje, ki ga izda ARSO (Agencija Republike Slovenije za Okolje)!