Moj pes, moje veselje
Vsak ima svojo zgodbo o začetku razmišljanja o psu. Da sploh pride do te želje po družbi in sprejetju druge živalske vrste v zavetje svojega doma, za njo skrbeti, negovati, hraniti. Vendar tisti, ki smo pse že imeli, natanko vemo, zakaj to storimo, ker v zameno dobimo brezpogojno ljubezen. To je najlepše darilo, ki ga človek lahko prejme v življenju. Zato sem tudi sama zelo vztrajna, da otrok potrebuje psa. Da spozna in občuti to ljubezen, ki je ljudje, žal, ne premoremo, nam je pač dan govor, pisanje kaj pa vem drugačna znanja in s tem se je očitno nekje nekaj izgubilo pri občutenju te brezpogojne ljubezni. Starši radi rečejo, psa za otroka, sej otrok ne bo skrbel zanj in potem bo vse padlo na nas. Seveda, pes ni tam, da se otrok uči odgovornosti, ampak ljubezni. Vendar zaradi prej opisanega razmišljanja ljudi, vsako leto mnogo psov ostane brezdomnih, otrok želi psa, starši mu ga kupijo, otrok ne skrbi zanj, kot bi po merilih staršev moral in pes roma v zavetišče, še huje ga privežejo v gozdu, da umira na obroke, ali ga obesijo, uh ni meja človeške norosti. Kot je dejal spoštovani Albert Einstein – Dvoje je neskončno: univerzum in človeška neumnost. Ampak za univerzum še nisem popolnoma prepričan.
Že vse življenje sobivam s psi. So ljudje, ki radi ločujejo »pasjeljubce« in »mačjeljubce«, no jaz bi imela v stanovanju tudi kravo, če bi bilo dovolj veliko, tako da nekako nalepka name ne paše.
Torej, da se vrnem na začetek mojega pisanja, odločitev za psa. Jaz sem vedno natanko vedela kakšnega psa želim, kako bom do njega prišla nisem imela razčiščeno vendar se je vedno izšlo tako, kot se je moralo.
Tu pa je sedaj druga polovica. Moji partnerji, mož in vsi prejšnji partnerji nihče, preden je spoznal mene, ni niti pomislil, da bi sobival s psom.
In zelo me je ganilo, ko mi je pred časom eden od ljudi iz prejšnjega življenja dejal: »Zaradi tebe, ker si vztrajala za psa, vem kaj pomeni ljubezen.« To je to, ničesar drugega ne potrebujem. Ne potrebujem kaj mi govorijo drugi o ljudeh, ne potrebujem nepotrebnih besed. Le to. Da je še en človek več, ki je spoznal to. Ljubezen.
V vsem življenju sem bila brez psa najdlje zadnjih 8 let, oz. pred to našo psičko. In kako sedaj možu, človeku, ki ne pozna psov v njihovem bistvu razložiti, zakaj si želim psa in zakaj ga bova imela. To, da pes pride je bilo meni jasno, s strinjanjem ali brez. Zakaj? Ne ker ne bi spoštovala mnenja in želja moža daleč od tega, vendar zato ker natanko vem kako potem to zgleda, ko prvič začutijo to energijo.
Pričelo se je iskanje, in smo se našli, naša Gaia in midva. Jaz sem sicer iskala starejšega psa, ker mladiči že tako ali tako imajo večje možnosti, vendar ko sem videla tole kepico, poplnoma podhranjeno, polno glist, bolno … nekdo jo je moral vzeti in pozdraviti. Ko sva prišla v zavetišče se je iz boksa usulo sedem mini psičkov. Jaz sem za psičko vedela, da je v zelo slabem stanju zato sem hotela njo, da jo zrihtam. Rečem skrbniku, psičko sem prišla pogledati. In on odgovori, to je ta, ki vam je pritekla v naročje, ostali so jo namreč mahnili ven na sonce. Torej je tudi ona izbrala naju. Trajalo je dobro leto, da smo jo pozdravili, odpadla ji je vsa dlaka, bila je kot ena miška, zato jo kličemo mška 🙂 Ljudje so govorili, luštna kužika, ampak ni pa prav nič lepa. Meni je bila najlepša 🙂 Sedaj pa me sprašujejo kje se da dobiti takšnega psa 🙂 in katere pasme je.
Preden je pes prišel domov so bili jasno postavljeni pogoji kaj pes sme ne sme. Ne sme v kuhinjo, na kavč, v spalnico, ne sme, ne sme, ne sme … sploh nisem oporekala, mirno sem prikimavala in si mislila: »Ja je že dobro, bomo videli popoldan.«
In se nisem motila.
In pred nekaj meseci mi je mož dejal. »Veš nisem vedel, da lahko občutim tako močno ljubezen! Hvala,ker si vztrajala za psa!«
Gaička je iz zavetišča. Prosim posvajajte pse, ne podpirajte taborišč rejcev psov. V zavetiščih jih je ogromno, ki bodo veseli svojega doma.
