Počlovečen pes – neka nova živalska vrsta
Otroštvo sem preživela na deželi. Poleg drugih živali je bil pri vsaki hiši vsaj en pes. Če je bil pes le eden, je bil skoraj zagotovo velik, močan in avtoritativen do prišlekov. Psi so živeli zunaj in spali v gospodarskih poslopjih, saj so bili čuvaji. Nihče ni prišel do vhodnih vrat, če domači niso odpoklicali psa. Vendar ti psi, razen redkih izjem seveda, niso bili napadalni. Ubogali so ukaze, igrali so se z otroci in jedli iz iste posode z domačimi mačkami.
“Mestni” psi ne hodijo goli.
Danes je le še malo takšnih psov. Zdaj prevladujejo “mestni” psi, ki nosijo plaščke in čeveljčke in so mnogokrat s strani lastnikov obravnavani kot otroci. Nosijo jih namreč v naročju ali v torbi ali pa jih kar vozijo v vozičkih. Svojim počlovečenim psom privoščijo obisk pasjega salona, kjer poskrbijo za “frizuro”, tačke, kremplje, blazinice, zobe, dlesni, oči in ušesa. Vse več jih svoje ljubljenčke razvaja tudi s pasjimi masažami ali celo obiski wellness centrov. Včasih pomislim, da so lastniki teh psov izgubili kompas.
Izbira pasjih oblačil skoraj presega domišljijo.
Povodec že dolgo ni več edina pasja oprema. Izbira vseh mogočih izvedb pasjih oblačil skoraj presega domišljijo. Plaščki, anoraki, puloverji, kape, pentlje, pa tudi čeveljci. Posebna pasja moda, kolikor vem, zaenkrat ne obstaja, zato je raznolikost ponudbe toliko večja, stilski izgled psov pa v največji meri prepuščen njihovim lastnikom. Poleg oblačil pa obstajajo tudi torbe in celo kenguruji za nošenje psov, torbe za kolo in vozički za pse.
Pes je že zdavnaj prerasel svojo osnovno vlogo čuvaja in pomočnika pri lovu, ki jo je igral že v prazgodovini. Danes je pes predvsem človekov družabnik, spremljevalec in hišna žival. Njegovo družbo priporočajo v terapevtske namene, je pa tudi v veliko pomoč v vsakdanjem življenju slepih in slabovidnih. Lepo je imeti pasjega prijatelja in zanj skrbeti. Toda kje se konča ustrezna skrb za psa in začne pretiravanje? Kje je meja, ko lastniki svojemu ljubljenčku ne pustijo ostati žival? Ko ne dovolijo psu, da ostane pes?
Vozički za pse niso več redkost.
Ljudje smo izmed vseh živali najbolj počlovečili prav pse. Marsikdo psa obravnava kot družinskega člana, toda nekaterim nadomešča otroka. Govora je tudi že o permisivni vzgoji psov. To se mi ne zdi sprejemljivo. Gledam, poslušam in se čudim. Vse pogosteje slišim lastnike govoriti o svojih fantkih in punčkah namesto o psih. “Pridi k mamici” je prav tako zelo pogost stavek, ki je namenjen psu. Videla sem že, da so dali gostje v lokalu svojemu psu jesti s (človeškega) krožnika. Nekateri ljudje preprosto pretiravajo.
Sprašujem se, kako se ob takšni obravnavi počuti pes. Ga to pretirano razvajanje osrečuje, je nesrečen ali morda celo trpi? Ljudje smo za psa krdelo in pes rad uboga ukaze od višje razporejenih po hierarhiji. Ljudje smo pse počlovečili, ker je tako všeč lastnikom, ni pa nujno, da tudi psom.
