Sveča za žrtve trdih drog – pretresljiva zgodba

Danes sem prižgala svečo za Marina, Petra ter za vse tiste, ki so žrtve trdih drog. Ne morem verjeti, da je minilo 25 let, odkar ne slišimo Marinovega smeha ter 20 let od Petrove tragične smrti.

Žal mi je, da tiste noči nisem bila “sitna” teta. Sprašujem se ali bi lahko kaj spremenila? Kaj če bi …? Zakaj nisem …? Sprašujem se že 25 let, odgovora ne bom nikoli vedela, neposredno sem tudi jaz žrtev trdih drog. Morda malo pretrda beseda, vendar druge ne najdem. Je tudi morilec žrtev trdih drog? Ne vem, o tem ne morem realno razmišljati.

Sveča me pomirja, misli pa bežijo v preteklost,

Želela sem presenetiti moža. Službene poti so mi vedno nadležne, nisem rada zdoma. Zadnji seminar sem kar preskočila ter se predčasno vrnila domov. Srce mi je kar poskočilo, ko sem zavila z avtom v našo ulico, “ulico miru”, ki je sestavni del naselja pred velikim mestom. Vsi sosedje se med seboj poznamo, vežejo nas družinske vezi. Namreč, po drugi svetovni vojni je to zemljo, na kateri stojijo naše hiše, kupil kmet iz bližnje vasi, nato pa se je mesto razširilo vse do njegove zemlje. Prodajati je začel parcele, večinoma svojim someščanom in sorodnikom, tako da je naša ulica njegova rodna vas v malem. Vsi se medsebojno spoštujemo, pomagamo, družimo, praznujemo, živimo eden z drugim.

Kolikokrat smo sedeli zvečer ob svečah in se smejali?

Peljem mimo bifeja, kjer se zadržujejo mladi. To je edini gostinski objekt v naši širši okolici. Vsi se tu počutimo kot doma. Vidim luč v bifeju, kar me ne čudi, saj vem, da mladina igra pikado, kadar ne gredo do mesta.

Zavijem pod nadstrešek pred hišo, v kateri še gori luč. Mož sigurno gleda tv in zelo se veselim njegovega presenečenega pogleda. Iz avta vlečem ogromno torbo, ko čujem za sabo vesel Petrov glas: “o, tetka se je vrnila, daj, da ti pomagam.” “Kaj pa ti ob tej pozni uri,” vprašam ter mu podam ročaj torbe. “Čakam Marina, greva do bifeja na eno pijačo. Bil sem popoldan v službi.” “Tetka si že doma, ali nisi dva dni prezgodnja, si prišla v kontrolo stricu?” Za sabo zagledam Marina, ki se kar ne neha šaliti, Peter pa se mu pridruži v zbadanju.

Petrov glasen smeh je pritegnil moževo pozornost in kar naenkrat se je znašel ob meni ter me močno objel. Seveda sta se na to dejanje Peter in Marin še bolj smejala in naju zbadala. “No, fanta, dovolj, celo ulico bomo prebudili, gremo zdaj na teraso na eno pijačo,” se končno oglasi mož, vzame Petru mojo torbo ter se odpravi v hišo. “Resno, gremo k nama na eno pijačo, da nazdravimo ob moji vrnitvi, potem pa vaju naženem.” Oba se nasmejita in se začneta izmikati z razno raznimi razlogi ter ne želita na pijačo.

Nisem vztrajala pri povabilu, saj sem bila zelo utrujena in tudi komaj čakala, sama ostati z možem. Obljubila sta, da prideta jutri, kar niti ni bilo potrebno saj smo vsaki dan bili skupaj. “Pa le pridita, sem vama nekaj prinesla,” oba se nasmejita, mi pomahata in odideta.

Morda danes ne bi sedela ob tej sveči, da nisem bila na službeni poti?

Peter in Marin sta bila 21 letna mladeniča. Skupaj sta odraščala, hodila v osnovno ter dalje v poklicno šolo ter zajemala življenje s “polno žlico”. Bila sta kot dvojčka, vedno skupaj. Vsi so ju imeli radi, saj sta bila pridna in poštena mladeniča, nikoli z njima ni bilo nevšečnosti. Takoj po srednji šoli sta se zaposlila ter bila ponos svojih staršev. Spoštljiva do vsakega. Ni bilo opravljenega dela v ulici, da nista priskočila na pomoč, ne da bi jo bilo treba prositi.

Marin  je bil sin moževega brata, s katerim smo imeli dvojno hišo, Peter pa je živel v sosednji hiši ter je bil možev daljni sorodnik. Midva še nisva imela svojih otrok in kot je izgledalo, jih zaradi zdravstvenih težav tudi ne bova imela, čeprav še nisva obupala. Nekako sva praznino polnila s Petrom in Marinom ter sva nanju bila zelo navezana. Razvajala sva ju z darili, vzela s seboj na potovanja, kar sta nama vračala s spoštovanjem in mladostniškim veseljem. V najino hišo sta nosila smeh in radost.To noč po vrnitvi s službene poti, sem zaspala vesela, da sem doma ter z mislijo, da je jutri sobota in bom lahko dlje poležavala.

Se mi sanja ali res slišim krike, krike groze … Ma nič ne slišim, utrujena sem od potovanja. To niso sanje, res slišim krike, ki zaledenijo kri. Takšne krike si človek zapomni, morda jih v svojem življenju nikoli ne bo slišal in bolje, da jih ne. Oba z možem skočiva istočasno iz postelje. “Si ti tudi nekaj slišal,” ga prestrašeno vprašam. Zopet kriki. Pogledava se ter zletiva na dvorišče, kjer mi nič ni jasno. Vse se dogaja, kot da gledam film. Dva policijska avta stojita pred našo hišo, možev brat leži nezavesten, njegovo ženo Tino držita dva policaja. Pri sosednji hiši še en policijski avto, možev sorodnik Polde nekaj vpije, njegova žena Mojca se drži za glavo ter kriči. Zmešnjava, kriki, jok, kletje. Mož skoči k bratu, jaz k Tini, sprašujem, kaj se je zgodilo, kaj se je zgodilo? Srce mi razbija, grlo se mi stiska in je popolnoma suho. Končno se me usmili policaj, ki drži na pol nezavestno Tino, ko mu povem, da sem njena svakinja ter me pogleda z žalostnim pogledom, oči ima polne solz, komaj izusti. Marin je mrtev, Peter pa v bolnici. Svet se je “porušil” v naši ulici “miru”.

Od tega dneva dalje sveča pogosto gori v naših hišah, za Marina, Petra, ter vse žrtve trdih drog.