Igrače nekoč in danes
Pred nekaj dnevi sem na radiu slišala, da v teh dneh mineva štirideset let od “rojstva” Rubikove kocke in da je to najbolj prodajana igrača na svetu (po podatkih so jih prodali že več kot tristo milijonov). Mislim da jo poznamo prav vsi – tisti malo starejši in tudi tisti malo mlajši; organizirajo celo svetovna prvenstva v sestavljanju Rubikove kocke – in tu se Slovenci lahko pohvalimo s četrtim mestom dijaka iz Maribora.
No, tisti ki smo bili otroci že pred več kot 40. leti, pa smo poznali čisto drugačne igrače. Igrali smo se pred stanovanjem in svoje igrače smo izumljali kar med igro samo, saj trgovin z igračami še ni bilo. Ves ljubi dan smo (ko še nismo hodili v šolo) preživeli zunaj če le ni preveč deževalo ali snežilo. Pomladi, poleti in jeseni smo se radi igrali RISTANC, pa igro ZEMLJO KRAST in GNILO JAJCE, ena igra se je imenovala ALI SE KAJ BOJITE ČRNEGA MOŽA? druga je bila MAMA, KOLIKO JE URA? . Poleg tega smo se radi žogali; prav ta trenutek sem se spomnila igre z žogo OE, BREZ GIBE, BREZ SMEJE …, .PETELINČKA ZBIJAT” in MED DVEMA OGNJEMA. Vse te igre smo se lahko igrali vsi otroci naenkrat, pripomočki za igro pa so bili majhni koščki odpadne opeke, majhne lesene palčke, pa žoga. Punčke pa smo bile seveda tudi mamice, ki so svoje punčke kar same sešile iz odpadnega blaga, iz kartonskih škatlic smo naredile zanje posteljice; včasih smo se igrale trgovino…naredile smo vrečke iz časopisnega papirja in prodajale in kupovale različno velike kamenčke (moko, sladkor, sol….), vrtele smo HULAHOP (očetje so obroče naredili iz srobota), prav tako pa so bile iz srobota tudi naše gugalnice; fantje pa so povečini igrali nogomet. Pozimi pa so bili seveda naše veselje sankanje in drsanje ter izdelava sneženega moža in iglujev. Ko pa smo se v šoli že naučili pisati, smo se med počitnicami velikokrat igrali igro, ko smo ugibali imena, priimke, reke, živali…..na določeno besedo, doma smo naredili tudi ČLOVEK NE JEZI SE in ŠPANO (namesto figuric smo imeli raznobarvne fižolčke in gumbe, kocka pa je bila narejena iz koščka krede). Najbrž sem pa kakšno igro tudi pozabila.
Dandanes pa so police trgovin polne najrazličnejših igrač; “moda” igrač pa se zelo hitro menja. Na razpolago je zelo veliko didaktičnih igrač, otroških knjig, DVD-jev in CD-jev, skupinskih iger … Naštevanje vseh bi trajalo zelo dolgo. Malo starejši otroci pa se “igrajo” s pametnimi telefoni, z računalniškimi tablicami, igrajo računalniške igrice ali gledajo televizijo. Seveda pa je danes “nujna” otrokova oprema tudi kolo, smuči, rolerji, drsalke, deske za različne športe in še veliko drugih reči. Če v šolah ne bi imeli bralnih značk in obveznega domačega branja, bi verjetno le redkokdaj v roke vzeli knjigo.
Danes je velik problem v tem, da nekateri starši svojim otrokom kupujejo igrače zato, da se otroci z igračami “zamotijo” in se njim ni treba ukvarjati z njimi – ti otroci zagotovo pogrešajo starševsko ljubezen in bližino; drug velik problem pa je v tem, da igrače zaradi visokih cen niso dosegljive vsem otrokom.