Sto ljudi, sto čudi. In skoraj pet tisoč odnosov.
V življenju srečamo veliko ljudi, a le redki se nas zares dotaknejo. In tisti, ki se nas, običajno pustijo globok pečat.
Na prvi pogled smo vsi neznanci. Po telesni zgradbi smo si dovolj podobni, da se štejemo v svojo skupino živih bitij, med katerimi se počutimo domače. Tudi razvojno se od rojstva do smrti ne razlikujemo tako zelo, vsaj ne, dokler bivamo v podobnem okolju. Zakaj se potem z različnimi ljudmi različno razumemo in počutimo? Kako to, da se z nekaterimi ujamemo takoj, z drugimi pravzaprav nikoli? Zakaj nekaterim zaupamo nekaj, kar o nas ve samo peščica ljudi, z drugimi pa se nam ne zdi vredno govoriti niti o vremenu?
Različne paradigme ponujajo različne odgovore. Tako na-primer psihologija lahko razlaga preko družinskih vzorcev, sociologija preko družbenih zaželenosti, biokemija preko feromonov, celo razna duhovna izročila govorijo o tem (npr. dogovori duš). Verjetno obstaja še več drugih teorij, ki ponujajo bolj ali manj smiselne razlage. Ne glede na izbrano filozofijo, pa dejstva oziroma naše izkušnje ostajajo enaka: sami pridemo na ta svet, z določenimi ljudmi se zbližamo, z določenimi se razidemo, z določenimi pa ostanemo tako ali drugače povezani do smrti, ko (zopet sami) odidemo s tega sveta.
Odprtost, svoboda, sproščenost … Spontanost.
Kaj pomeni “povezati se”? To pomeni, da človeku zaupamo. Pomeni, da smo mu pripravljeni pripovedovati o izkušnjah, spominih, željah, ciljih, strasteh in ostalih stvareh, ki jih ne povemo vsakomur. Takšne vezi, ki jih spletemo z določenimi ljudmi, pa imajo pogosto tudi kvalitete odprtosti, svobode, sproščenosti in tako dalje.
Odprtost pomeni, da lahko povemo, kar želimo. Še bolje rečeno: da se lahko izrazimo tako, kot čutimo in mislimo. To pa je zelo povezano s svobodo. Pomeni, da se lahko vedemo tako, kot nam narekuje naš notranji svet. In če se lahko vedemo tako, kot čutimo v sebi, to pomeni, da v nas ni konfliktov, ki bi jih zadrževali v sebi. Zakaj je to pomembno? Ker na ta način v sebi čutimo sproščenost. To je udobje, ugodje, zadovoljstvo. Sreča. In kaj je drugega bolj pomembnega v življenju kot to, da smo srečni?
Za takšne odnose pravimo, da so spontani, naravni. Na nek način nas privlačijo, saj delujejo kot nekakšna simfonija dveh različnih svetov, ki sta se po neskončnem blodenju po vesolju končno našla in naposled – pa čeprav za kratek trenutek v večnosti – le potujeta skupaj. Z enakim namenom. Proti istemu cilju.
Poti so različne in ponujajo različne preizkušnje, različnih težavnosti.
Poti nekaterih so videti enostavne, na pot drugih pa ne bi poslali niti svojih najhujših sovražnikov. Soditi, da je nekaterim lažje kot drugim, nima smisla, saj nikoli ne moremo vedeti, kakšno pot je nekdo že prehodil.
Kar je pri vsem tem pomembno, je to, da smo se pripravljeni učiti. In razvijati. To pa pomeni, da se učimo o sebi, o delovanju svojih misli, svojih čustev, fizioloških vzgibov, drugih ljudeh,… O ljudeh, s katerimi se srečujemo – še posebej tistih, s katerimi preživimo največ časa. Skrb za bližnje je v naši najgloblji naravi.
Toliko različnih svetov pa pomeni tudi toliko različnih izkušenj. Nekateri nas bodo naučili voziti kolo, nekateri avto, nekateri nas bodo naučili brati in pisati, nekateri igrati klavir ali kitaro, nekateri nas bodo naučili sovraštva, nekateri bolečine, nekateri nam bodo pokazali, kaj je vredno našega časa, nekateri kaj ne, nekateri nas bodo naučili, kaj pomeni imeti rad, nekdo prav poseben pa, če bomo imeli srečo, kaj pomeni resnično ljubiti in biti ljubljen…
