Bog na preizkušnji

Duhovnost ni nekaj, kar bi v iskanju našli nekje v zunanjem okolju, izven sebe in ni nekaj, k čemur bi stremeli ali nekdo, h komur bi molili, naj se razodene vsemogočni Bog, nam odpusti vse naše grehe, nas spravi na pravo pot in izbriše naše bridko trpljenje. Duhovnost je način življenja.

Ni potrebe, da bi se čemu odpovedovali z namenom bogoslužnosti in pokornosti, v upanju na odrešitev. Ne potrebujemo religije, ki bi nas usmerjala s svojimi (zlasti omejenimi) pravili ter na ta način zatirala našo resnično božansko naravo.

Seveda ni dileme z vidika samega spoštovanja. Spoštovati je treba vsako izmed njih, torej religij in z vso gotovostjo si upam trditi, da je v prvotnem pomenu prav vsaka izmed njih vzniknila, se pojavila, nastala in se širila iz plemenitih vzgibov, vendar zastrašujoče je dejstvo, da danes mnoge izmed njih služijo kot sile, ki manipulirajo prebivalstvo ter zloglasne institucije, ki se poslužujejo sredstev za pranje človeških možganov, ter tako vplivajo na vsesplošno opustošenje miselnega prostora.

Žalostno je, da se poslužujejo nečednih sredstev, ki nikakor in v nobenem pogledu ne opravičujejo njihovih ciljev. In vse to se dogaja “v dobri veri”.

Verska nestrpnost nikakor ni opravičljiva, vendar sem mnenja, da je opravičljiv moj dvom v pravičnost in enakopravnost na podlagi informacij, ki kapljajo iz ozadja in razkrivajo skrite namene teh “božjih” poti in stricev iz ozadja, ki vlečejo niti. Čeprav se trudim, ne razumem smisla in pomena neke religije, ki naj bi opravičevala svoj obstoj in vero v Boga ali več njih, z uporabo zastraševanja, manipulacije ter terorja, ki se dogaja v imenu neke verske skupnosti.

Če bi bil Bog bradati starček in bi nas gledal dol z Nebes s svojega prestola, bi zagotovo zmajeval s svojo modro glavo in dejal: “Popolnoma narobe ste me dojeli.”

Karkoli že razumevamo in dojemamo pod besedo bog, zagotovo ni starec z brado in ni strah ter absolutno ni namen zloraba položaja z vsesplošnim pojmom bogaboječnosti.

Marsikdo v stiski se zateče po pomoč in vodstvo k neki religiji, vstopi v neko religiozno institucijo v upanju, da mu bo sam Bog pomagal, ker sam si ne more ali ne zna pomagati, da bo odslužil svojo pokoro in hodil po božji poti odrešitve, na koncu katere se mu bo sam Bog malodane razodel.

Verjamem kako zelo bistvenega pomena je, da ima vsak človek nekaj, v kar lahko verjame, kar ga vodi in izpolnjuje, vendar ne v zameno za tako visoko ceno, za izbiro.

Strahu, namesto Ljubezni, ker bog ni nič drugega kot ljubezen sama in res smo ga popolnoma ter skrajno narobe dojeli, če mislimo, da si želi naš strah in trepet pred njegovo veličastnostjo, v iluziji upanja, da nas tistega usodnega dne popelje v svoje nebeško kraljestvo.

Na vprašanje o božji eksistenci si odgovarjam nekako takole. Bog je, seveda je, vendar ni on tisti, ki je ustvaril človeka, pač pa je človek ustvaril njega in sicer iz razlogov, ki sem jih prej navedla.

Vendar ta trditev ne zanika njegovega obstoja.

Prepričana sem, da človeški um še ne more dojeti v popolnosti pojma boga, ker je le malo kdo občutil to vseprežemajočo in vsevpijajočo eksistenco, ki se razprostira nad vse in vsepovsod, skozi vsakogar, vsak zaporedni in vzporedni Zdaj.

Bog je Ljubezen. Brezpogojna, čista in v vsakemu izmed nas.

Bližino Boga lahko začutimo v trenutku, ko se zlijemo z Ljubeznijo, postanemo eno z vsem in premagamo ločenost.

To je za kritičen um zelo abstrakten in težko dojemljiv pojem, vendar um se lahko raztegne več kot si lahko predstavljamo in najboljše pri tem je to, da se ne more več skrčiti nazaj na omejeno obliko.

Dovolimo si občutiti delček večnosti v trenutku…

V Zrnu peska videti cel Svet in Nebo v roži na poljani, Večni čas imeti v hip ujet in Neskončnost obdržati v dlani. (William Blake)

Pater Pavel Gržan se v v svoji knjigi, z istoimenskim naslovom vprašuje;  “Le kaj počne Bog v nebesih, ko je na zemlji toliko trpečih?” Zagotovo smo se že vsi kdaj vprašali, čemu toliko trpljenja na zemlji, če Bog obstaja.  Nekaj mi pravi, da smo ljudje sami tisti, ki omenjeno trpljenje povzročamo in z njim kolektivno škodo, ki vključuje povsem nedolžne žrtve naših lastnih nepremišljenih odločitev in dejanj. Ker če je človek ustvaril Boga po svoji domišljiji in je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, potem je to eno te isto prelaganje odgovornosti. In če obstaja človek, obstaja tudi Bog ter obratno. In človek zagotovo obstaja, torej tudi Bog zagotovo obstaja. Najboljši argument v tej enosmerni razpravi je, da Bog ni nič drugega, kot brezpogojna Ljubezen. In ker se Ljubezen v človeku samem ves čas bori za prevlado in uravnoteženje, potemtakem vemo, da nasprotja perzistirajo, da se skoznja prepoznavamo in obvladujemo in le to, je njih namen.

Vsak posameznik, ki se odloči živeti Ljubezen namesto Strahu, ima moč spremeniti ta svet v katerem živimo, na bolje, saj s tem pripomore k dvigu kolektivne zavesti. Potreben je zgolj kvadratni koren odstotka prebivalstva, da se dvigne raven kolektivne zavesti. In kar je, več kot očitno bodeče v oči, dejstvo, da se ravno to dogaja. Ljudje se prebujamo in ozaveščamo. In ko bomo v popolnosti prepoznali svojo resnično moč, bo na zemlji spet zavladal mir ali kot napoveduje Nostradamus, doba Irisa.